Odraščanje nekega zapuščenega fanta

Janezova mama (bil je nezakonski otrok) je leta 1968 odšla v Nemčijo s trebuhom za kruhom. K sebi ga je vzela teta, ki pa je imela zanimiv pogled na svet. Ko se je po maminem odhodu jokal, mu je rekla: »Še sreča, da ni umrla. Tako jo boš vsaj še kdaj videl.«

Sreča

To so bili težki časi. Teta se je preživljala s tem, kar je pridelala na nekaj zemlje, ki se je razprostirala okoli hiše. V hlevu sta imela kravo, nekaj koz, in če je imela sreča mlade, sta zredila tudi prašiča. Denarja je bilo komaj kaj. Janezova mama je sicer obljubila, da ga bo redno pošiljala za sina, a se to ni zgodilo. Le sem in tja je na njun naslov priromala kakšna marka, pa še to je teta shranila za hude čase. Pozimi je pletla, vezala prte, kvačkala, včasih tudi kaj zašila. Žal je bilo plačilo za mukotrpno delo, ki se je zavleklo pozno v noč, zelo slabo plačano. Janez se spominja, da je znala pri kuhanju čarati. Iz nič je pripravila zajtrk in potem tudi kosilo in večerjo.

»Še sreča, da je ostalo v kleti nekaj repe!« ga je potolažila, ko sta že tretji dan zapored jedla eno in isto. Šolska kuharica je, kot da bi slutila, kaj se pri njima dogaja, Janezu pogosto stisnila v roko kruh ali pa ljubljansko salamo, ki je ostala od malice, včasih je dodala tudi nepojedene ''šnitke'', namazane z marmelado ali pašteto. Ko je doma odprl torbo, so teti prišle solze v oči: »Kakšna sreča! Še so dobri ljudje na svetu!« je vzkliknila in fanta stisnila k sebi.

Takole se je spominja Janez: »Bila je manjše rasti, na glavi je nosila ruto, okoli pasu pa je imela privezane predpasnike. Imela je prav poseben vonj, morda zato, ker sva se umivala le čez poletje. Ko me ni bilo doma, je nesla škaf s toplo vodo za hišo. Vedela je, da je ne bo nihče gledal, saj se je že nekaj metrov od hiše razprostiralo neprehodno goščavje. Vsak drugi dan, ko sem prišel iz šole, je škaf z vodo čakal tudi name. Preoblačila sva se enkrat tedensko. Pa bi se večkrat, a kaj, ko nisva imela več kot toliko oblačil. Ne le zase, tudi zame je v omari hranila nekaj lepih kosov spodnjega perila ''za k zdravniku'' ali pa ''če se slučajno kaj zgodi''. Ne vem, ali je resnična, a po vasi je krožila anekdota. Ljudje so govorili, da je šla teta enkrat samkrat k zdravniku. Pozabili so že, kaj točno ji je bilo. Zdravnik je od nje zahteval, naj mu naslednjič prinese v dveh ločenih posodah blato in vodo. Uboga teta, le kje bi dobila dve takšni posodi, ki bi ju morala potem vreči stran! Ko se je čez teden dni ponovno oglasila v ambulanti, je pred sestro slekla spodnje hlače in ji rekla: ''Vse, kar ste zahtevali od mene, boste našli na njih!''

Mamo sem sprva zelo pogrešal. Bil sem nezakonski otrok, živela sva v eni sobici, v kateri ni bilo ne peči ne vode ne stranišča. Bila sva nenehno skupaj, še spala sva v eni postelji, ker dveh nisva imela. Pogosto me je sicer tepla, a sem bil vseeno neizmerno srečen, ko se je pojavila na pragu. Druge ženske so se vrnile iz službe ob dveh, ona nikoli. Zmeraj je mudila. Nenehno sem bil lačen, in če ne bi bilo te ali one sosede, ki se me je usmilila, bi lahko shiral. Menda sem toliko časa mencal na dvorišču in s poželjivimi očmi strmel v kuhinjsko okno, za katerimi se je jedlo, da so se me že morali usmiliti. Zakaj točno se je mama odločila, da me pusti pri teti in odide v Nemčijo, ne vem. Vem le, da sem se je ob odhodu na vso moč oklepal in neutolažljivo jokal. Ljudje so sicer govorili, da se je kasneje v Slovenijo pogosto vračala, a jim nisem verjel. Bil sem trdno prepričan, da bi naju s teto obiskala, če bi bilo to res. Podobno kot sem bil navezan na mamo, sem se potem navezal na teto. Le da mi je ona ljubezen tudi vračala. Četudi je bila bolj robate sorte, me je znala objeti, potolažiti, in če je le mogla, mi je skuhala kaj dobrega. Nekoč sem se pri sekanju drv udaril po sredincu in delček tega z nohtom vred je obležal v travi.

''Bodi srečen, da nisi odsekal dlani. Takrat bi se pa res lahko žrl!'' me je potolažila.

Sredi hude zime, bil sem v šestem razredu, sem čisto nepričakovano zbolel. Moral sem ostati doma. To je bil zame hud udarec, saj sem zelo rad hodil v šolo. ''Kakšna sreča!'' je vzkliknila teta, ko mi je v posteljo prinesla vroč žajbljev čaj. ''Ves dan boš lahko poležaval, gledal sneg, ki naletava, in bral knjige!'' Pravi prisilila me je, da sem se od srca zasmejal!

Pogosto so ji prinesli kakšen star, volnen pulover z željo, naj splete novega. Ure in ure sva sedela ob peči in podirala puloverje, vrstico za vrstico. Vmes sva delala vozličke, kajti niti centimetra volne ni nikoli vrgla stran. Da se ne bi dolgočasila oziroma da ne bi prehitro postala zaspana, mi je pripovedovala o starih časih. Tudi ona je bila nezakonski otrok. Žena kmeta, s katerim je njena mama zanosila, je bila dobrega srca. Ko je rodila, jo je obdržala na kmetiji, na voljo pa ji je dala staro kajžo, ki je komaj še stala skupaj. A jo je podjetna in delovna ženska toliko obnovila, da se je dalo v njej prav prijetno živeti. Ko je umrla, je hišo nasledila teta. Tudi ona je ostala na taisti kmetiji za deklo. Potem pa je prišla druga svetovna vojna. Ljudski glas je resnico odnesel s seboj v grob – tudi teta mi ni nikoli povedala podrobnosti – neke noči je mogočna kmečka hiša do tal pogorela, gospodarja so vrgli v ogenj, ženske pa so odpeljali s seboj in živa duša jih ni nikoli več videla. Na vasi so govorili, da se je družini maščeval eden od užaljenih hlapcev. Zakaj točno, o tem pa je krožilo več razlag. Pijani vojaki so sneli vrata s tečajev tudi pri teti, a se je potuhnila v prostoru pod lesenimi deskami v kamri, ki je bil skrit tujim očem. Kdo ve, kaj bi naredili z njo, saj je tisti hlapec zameril tudi njej, ker ga ni marala.

Vseeno pa teta je vsem tolovajem odpustila. Verjela je, da bo vest tista, ki jih bo kaznovala. ''Mar ni dovolj velika sreča, da sem ostala živa?'' je včasih odgovorila, ko so kakšni mimoidoči drezali vanjo.

Ko sem prišel od vojakov, sem bil v dilemi: naj grem delat ali študirati. Lahko bi dobil štipendijo, ker sem bil vseskozi odličnjak. A mi srce ni dalo, da bi pustil samo teto, ki je postala zelo bolehna in malo izgubljena. Dobil sem si kar dobro službo in čez nekaj let so mi omogočili, da sem dokončal želeni študij kar ob delu. Zelo sem jim hvaležen za to.

Samo enkrat samkrat se teta ni sklicevala na srečo. Spoznal sem neko dekle, ki mi je bilo zelo všeč. Po nekaj tednih znanstva sem jo pripeljal pokazat teti. Bila je sicer zelo prijazna z njo, a ko je odšla, me je prijela za roko in dejala: ''Pusti jo, Janez, nima srca!'' Bilo mi je kar malo hudo, a sem jo vseeno ubogal. Šele dosti kasneje sem spoznal, da je imela teta prav. To dekle se je primožilo v neko drugo hišo na vasi. S seboj je prineslo razdor in hud špetir.

Ravno sem praznoval 26 rojstni dan, ko je teta obležala. Nemočno je iztegovala roke k meni ter me z očmi prosila, naj ji pomagam. Podprl sem jo z blazinami, da ji je udobneje. ''Še veš ne, kakšno srečo sem imela, da si nekoč ostal pri meni!'' je dejala. Tisto noč je potem umrla in še danes žalujem za njo. Mama je, kako zanimivo, prišla na tetin pogreb. Ko mi je dala roko, nisem čutil ničesar. Pred menoj je stala tujka, sicer zelo nališpana – a tujka.«

Janez se je tetinega pozitivnega pogleda na svet nepreklicno ''nalezel'' in še dandanašnji zna najti v vsaki še tako slabi stvari kakšen droben kanček sreče.

(Konec)