Moje razmejitve

Nivo mojega lastnega zadovoljstva in predvsem moje lastne sreče je močno odvisen od prevzemanja odgovornosti za svoje življenje ter od razmejitev mene do drugih ljudi in od moje preteklosti. O razmejitvah glede lastne preteklosti bomo razmišljali prihodnjič.

V odnosih stalno želimo pripadati, ker hočemo in moramo imeti stik z nekom. Hkrati pa si želimo samostojnosti. V teh nihanjih je tako nujno, da vemo, kaj je moje in kaj je od drugih ljudi. Npr. prav je, da sočustvujemo z ljudmi, ki so v težavah in jim po svojih močeh pomagamo. Prav nič jim pa ne pomagamo, če mi npr. prevzemamo žalost drugih ljudi (postanemo pretirano in za dlje časa žalostni) in točimo solze zaradi dogodkov, na katere nimamo vpliva in ki se nas bolj malo tičejo. Ali če se npr. nekdo s svojim vedenjem ali besedičenjem o spolnosti sramoti. To je njegov sram. Pogosto pa nas postane sram namesto njega. Ljudje, ki se ne zavedajo svoje jeze, jo trosijo po svetu z namenom, da se je znebijo. Počnejo stvari, ki nato nas jezijo in mi izbruhnemo. On se je olajšal, vendar mu mi s tem nič ne pomagamo.

Stalno pišemo o svojih notranjih stanjih. Najlažje jih opisujemo s čustvi, lahko pa jim tudi rečemo slabo razpoloženje, slaba volja, sitnoba, razdražljivost, otožnost, vzhičenost, potrtost, občutki osamljenosti, neslišanosti, zanemarjenosti in celo zavrženosti ... O teh svojih notranjih stanjih nočemo govoriti in si jih priznati. Še več. Zanikamo jih. Celo boleča so in jih skrivamo pred drugimi ljudmi. Ne moremo pa uničiti te velike notranje energije. Zato ta razboleli notranji svet podzavestno in neodvisno od naše volje pošiljamo drugim človeškim bitjem (najbolj intenzivno v intimnih odnosih).

Narava nam ni dala le podzavesti. Imamo tudi razum in nam ni treba nositi bremena drugih ljudi. Ne pomagamo ne sebi in ne sočloveku. Poskrbimo, da bomo sprejeli, kar je res samo moje, in sprejeli odgovornosti le za svojo žalost, strah, sram, jezo ... Mi nismo odgovorni za ljudi, ko se oni sramotijo, jezijo, ko so žalostni in stalno živijo v nekih strahovih. Lahko jim le ponudimo sočutno in empatično pomoč o odnosu, ki ga imamo z njimi.

Graditev čustvenih razmejitev je naporno delo, sploh če to pričnemo delati šele v odrasli dobi. Začne se že pri vzgoji majhnih otrok. Starši jih vzgajamo, da bodo nekoč svobodno odšli v svoje življenje. Brez obveznosti do nas. Pogosto partnerja nimata urejenega odnosa. Takrat otroci nehote izvajajo nezdravo vedenje in čustveno pričnejo skrbeti za enega ali oba starša. To je zelo nenaravno in nezdravo. Enak nezdravi vzorec bo nato taisti otrok odigraval v svojem zakonu. Vendar ga niti to ne odvezuje, da stopi na svojo pot osvobajanja v odrasli dobi. Je pa to zanj težko, ker sta njegov vstop in ohranjanje odnosov povezana pretežno s skrbjo za druge. Le nase je pozabil. Velika škoda.