Knjiga, ob kateri bo tudi mati s kavo morala počakati

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 17. februar 2016 / 11:47

Boštjan Gorenc - Pižama je dvakratni Goren'c, po priimku in rojstni pokrajinski pripadnosti. Besničan že nekaj let živi in deluje v Šentožboltu na robu Gorenjske. Kar se tiče humorja, njegov lokalni izvor izgubi ves smisel, s šalami je namreč nadvse radodaren. Seje jih, kjer in kakor more, bodisi kar tako za veselje na Facebooku, Twitterju ali v zaslužek na stand-up nastopih. Včasih se nam zdi, da mu je še med prevajanjem iz angleškega jezika vse smešno. Tik pred slovenskim kulturnim praznikom je pod drobnogled vzel slovenske literarne kanone in jih podvrgel parodiranju. Več kot odlično, saj se fore iz njegovega knjižnega prvenca sLOLvenski klasiki 1 že širijo po svetovnem spletu, pa tudi na star način: »A si že prebral knjigo od Pižame? Ne, a ta tud' knjige piše? No, piše? Všečka, deli, tvita, snapchata, esemesa, komentira, si dopisuje, brska po forumih, stika po spletu … vse to na papir.«

Pižama je poseben primerek človeške vrste. Če bi bil Noe, bi za ohranjanje vrste na barko vzel vsake vrste par, nadvse pa bi si pri vsemogočnem trudil izprositi dodaten čolnič za ljudi, kot je on. Za ljudi, ki niso klasika, pa se kljub temu ukvarjajo s klasiko, na zanj prepoznaven način. Boštjan Gorenc - Pižama je eden tistih, ki ga je treba vzeti s seboj, kamorkoli že gremo. Tokrat sva se s fotografinjo Tino podvizala do njega. Na levi strani ceste je cerkev in zraven velika hiša, ki ima spodaj bar Rudolf. Ker je dopoldne zaprt, je Pižama priskrbel ključ od lastnika, da se bomo lahko v miru pogovorili.

Ko takole sediva v baru in po slamici vsak iz svoje steklenice srkava Cockto, ne spominjava ravno na slovensko klasiko?

»Zakaj ne? Mar Cockta ni slovenska klasika, našli jo boste tudi v knjigi v eni od mojih parodij klasikov.«

Mar ni bolj klasično šilce žganice, izraza sem se pred leti, se mi zdi, navadil prav od vas?

»Izraz je že star, jaz sem ga samo uporabil, ko sem hotel povedati, da je to pijača, po kateri si potem 'bezofen'. Petnajst let tega smo v moji družbi v Kranju destilatu iz sadja običajno res rekli žganica.«

Se sliši bolj kulturno kot šnopc …

»Povedano je bolj prefinjeno, žganico lahko srkaš z iztegnjenim mezincem.«

Vaš literarni prvenec je izšel v dneh pred slovenskim kulturnim praznikom, ko na tradicionalni proslavi v Cankarjevem domu podelijo aktualne Prešernove nagrade, ob tem pa se po vsej državi spominjamo tudi velikih imen slovenske umetnosti in kulture iz preteklosti. Recitiramo in beremo naše literarne kanone, iz katerih se vi, pa reciva prefinjeno, hecate v sLOLvenskih klasikih 1. Pred vami niso bili varni Prešeren, Cankar, Levstik, Bevk, Gregorčič, Minatti, Kosovel, Gradnik, Zupan, sodobniki od Makarovičeve do Vojnovića …

»Tik pred praznikom zato, da bodo ljudje lahko nesli knjigo s seboj na proslavo v Cankarjev dom. Ko bodo prišli na vrsto zamorjeni deli, bodo lahko vmes brali in bodo dobre volje. Zdaj pa zares – načrtovali smo, da bo knjiga izšla že konec lanskega leta, pa sem se kot po navadi preveč ohlapno držal rokov za oddajo besedil. Sicer se mi zdi, da taka knjiga mora iziti na kulturni praznik, za katerega bi sicer raje videl, da bi bil ob obletnici Prešernovega rojstnega dne. Slednja je bila pred dvema letoma tudi eden od vzrokov za to knjigo. Takrat sem na Facebooku objavil svojo verzijo Povodnega moža.«

S katero tudi odpirate knjigo?

»Tako je. Tistega dne sem, kot je zame običajno, imel veliko dela, pa sem se spomnil – ojoj, danes ima Prešeren rojstni dan. Kaj, ko bi to obeležil s kakšno hitro šalo, na primer nekoliko predelano njegovo pesmijo, na Facebooku ali Twitterju. Apel in čevljar je kratka, sem pomislil, ampak preveč zlajnana. Povodni mož bo primernejša. Potem sem se kljub pomanjkanju časa pet ur ukvarjal z njo. Moja verzija Povodnega moža je postala hit, v nekoliko izpopolnjeni različici pa ga kot prvo besedilo objavljam tudi v knjigi. Pesnitev smo še rahlo omedili, dodali par domislic, med drugim plavalno šolo Agate Schwarzkobler ...«

Se motim, če rečem, da je iz Cankarjeve založbe »priplavalo« tudi vabilo, ki ga niste mogli zavrniti?

»Za knjigo me je spodbudila nova urednica za izvirno prozo pri Cankarjevi založbi Ana Ugrinović, ki je zamenjala legendarnega Zdravka Dušo – ravno sem mu svojo knjigo poslal v branje s posvetilom 'Ostani človek z Dušo' – ki se je upokojil. Rekla mi je, kaj če bi midva kaj naredila, ti vseskozi samo prevajaš, lahko bi tudi kaj svojega dal ven. Dejansko mi je na kulturen način povedala tisto, kar je Prešeren napisal o Čopu – V Ljubljani živi dihur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da najmanjše fige.«

Hmmm, temu se reče tudi »brca v rit«, češ zmigaj se že, čas je, da nekaj napišeš?

»Bil sem izzvan. To je tisto, kar potrebujem. Ko sem razmišljal, česa naj se lotim, sem ji pokazal Povodnega moža in predlagal knjigo takih parodij. Je rekla: 'V redu.' Na podlagi ene šale mi je Ana zaupala, da bom sposoben napisati celo knjigo, za kar sem ji zelo hvaležen in kar mi je, objektivno gledano, tudi uspelo.«

Očitno se po Čopu zgledujete tudi, ko gre za lastno skromnost. Ste pozabili na svoje prevajalske reference, sloves vrhunskega stand-up komika, da ne pozabim vseh navdušencev, ki citirajo in v medmrežje naprej delijo vaše tvite in domislice na družbenih omrežjih … Torej na založbi niso ničesar založili (v predal), ampak so opravili svoje poslanstvo in založili knjigo?

»Pri tem moram poudariti odlično sodelovanje z Ano kot urednico. Vseskozi je bila to, kar mora biti dober knjižni urednik – ne le da preleti besedilo, popravi vejice in prečrta kakšno besedo, ampak vseskozi aktivno sodeluje pri nastajanju knjige in pomaga z izboljšavami. Seveda sem imel tudi nekaj testnih bralcev, mojih kolegov, Tomaža Beštra, ki ima blog Kon-teksti, Damjana Zorca z blogom Peripetije, literarnega zgodovinarja Aljošo Harlamova, ki mi je tudi napisal izjavo za platnice na zadnji strani knjige.«

Na platnicah sem zasledil tudi misli tihotapca knjig Primoža Trubarja pa Valentina Vodnika, kipa s tržnice, in nekega kmetskega slikarja Janka Kersnika ...

»Ta je eden iz Lukovice, nekaj kilometrov, preden prideš do nas v Šentožbolt. Če bi si nadel okrogla očala, bi bil isti on. Zgodbe je seveda vseskozi prebirala tudi žena Mojca.«

V knjigo ste uvrstili tako rekoč vse vrste spletne in mobilne komunikacije, ki danes obstaja – od SMS-sporočil, Facebooka, Twitterja do Instagrama, elektronske pošte, forumov in najrazličnejših spletnih strani. Kako ste za posamezne zgodbe izbirali posamezno spletno oziroma mobilno komunikacijsko orodje?

»To sicer ni prva taka knjiga na svetu. Ravno ko smo bili v zaključni fazi oblikovanja, mi je prijatelj poslal angleško različico Shakespeara, napisanega zgolj z SMS-sporočili. Če bi sam vedno delal le eno formo, bi s tem izgubil humorni naboj knjige, branje bi postalo dolgočasno. Hkrati pa se nisem odločal tako, da bi brskal po internetu, našel kaj zanimivega in se odločil, to bo pa zdaj v obliki Facebooka ali pa SMS-sporočil. Enostavno sem bral posamezne zgodbe in sem izhajal iz njih samih, kaj bi se dalo potegniti iz njih in v kateri obliki. Recimo Mojca Pokrajculja ima piskrček, v katerega sprejema goste, torej je nekakšen 'air B&B' (spletna stran Airbnb), kar sem z dobesednim prevodom spremenil v zračni penzion. Včasih sem sledil trenutnim prebliskom, recimo narodna Kje so tiste stezice ima zgolj velik zaslon pametnega telefona brez signala. Pesem Veliki črni bik Daneta Zajca je bila primerna za elektrifikacijo na telefonu, ki nam predstavlja neodgovorjene klice in obvestila raznih aplikacij.«

Bodo bralci prepoznali, za katero elektronsko komunikacijsko obliko gre in katero besedilo ste uporabili za osnovo?

»Mislim, da bodo. Večina besedil je takih, da bodo vsi, ki so v šoli pri slovenščini poslušali vsaj z enim ušesom, vedeli, za kaj gre. Zato je veliko Prešerna in Cankarja, otroških pesmi in pravljic, predvsem pa znanih naslovov ... Uvrstil pa sem tudi nekaj besedil, bombončkov za tiste, ki slovensko literaturo poznajo bolj poglobljeno. V besedila sem vpletal tudi nekatere dokaj obskurne literarne like in različne reference na blagovne znamke, osebe, dogodke … A tudi če bralec lika ne pozna, je ta v besedilo vključen tako, da vedno dodaja nekaj smešnega. Pri pesmi Croquis Janeza Menarta sem moral narisati slikico. On je v petdesetih letih s politim konjakom narisal sličico na mizo in o tem napisal pesem, ko danes hočeš nekaj narisati in pokazati drugim, to narediš kot Instagram in daš v komentarje. Z risbo, najdete jo na strani 56, sem se precej mučil.«

Kdo jo je narisal? Taka otroška je.

»Čisto sam sem jo narisal.«

Lepa.

»Lepa, ampak ni risana s konjakom, kot je to naredil Menart. Sem poskusil s par kapljicami nekega obskurnega cenenega konjaka, pa ni bilo v redu. Potem sem uporabil kavni liker. Tega Menarta sem sicer imel v glavi za predelavo od samega začetka. Celo življenje se bom spominjal, kako nam je pokojna učiteljica slovenščine na kranjski gimnaziji Soča Švigelj, poleg moje babice je bila najbolj kriva, da sem vzljubil literaturo, z velikim žarom razlagala to Menartovo pesem, kot veliko tragiko. V pesnikovih študentskih letih je bil konjak znak prestiža. Le kadar je kdo od njih dobil honorar za kakšno objavo, so si ga lahko privoščili. Pitje konjaka je bila torej posebna priložnost. In Croquis govori o tem, kako se je po mizi razlil kozarec konjaka in je žalostno gledal drago pijačo, kako gre v nič. Pa je Menart z njim narisal Croquis in z njim povzel melanholično tožbo po domu.«

Kako ste sicer izbirali pesmi, prozo, citate, pa recimo temu literarne teme, ki jih boste uvrstili v knjigo? Ste namensko ponovno brali besedila in se odločali, tri Prešerne, dva Cankarja? Ob tem pa velja dodati tudi, da je slovenska literarna zgodovina pogosto tudi vir navdiha za vaše stand-up nastope.

»Dve ali tri teme sem res v originalu že naredil za stand-up nastope, in sem jih lahko uporabil tudi tokrat. Večina besedil mi je tako ali tako znana in sem jih doslej že prebral. Mnoge tudi po večkrat. Priznam, od celotnega Jalnovega opusa, ki ga najdete v knjigi, sem nekaj prešprical, so pa v knjigi večinoma besedila, ki so mi na misel prišla že naravno po spominu. Seveda sem se tudi nekoliko oborožil s primernim čtivom, šel v knjižnico, si izposodil vsa štiri berila za gimnazije in slovenščino na maturi, kupil sem si Pregled slovenskega slovstva dr. Janka Kosa, imam tudi Leksikon slovenskih knjižnih junakov, ki ga včasih prebiram kar tako … Nekaj tem je tako splošno znanih kot Vrba, Povodni mož, Hlapci, Soči, Peter Klepec, Menuet za kitaro ..., nekaj pa je takih, ne bom rekel obskurnih, ampak mogoče nekoliko nišnih besedil. A tudi manj znani naslovi dajo možnost, da iz njih izpelješ šalo. Zato določena besedila niso ravno vsebinske parodije, ampak so predvsem izpeljave iz naslova, določenega citata … Nekaj jih je ostalo seveda za sLOLvenske klasike 2.«

Ravno to sem vas hotel vprašati na koncu … Imate tudi licenco za drugi del?

»Trenutno še ne, upam pa, da jo bom dobil, če bo veliko ljudi knjigo tudi kupilo. Najprej sem nameraval dati v naslov številko štiri ali pa pet, a bi to ljudi preveč zbegalo. Naslov je bil najtrši oreh. Kar nekaj smo jih imeli v igri, recimo Strici so mi polajkali … Na koncu smo se odločili za sLOLvenski klasiki in mislim, da smo se dobro določili.«

Se zavedate, da ste izpustili kar nekaj zelo pomembnih slovenskih literatov ...

»Saj bodo prišli na vrsto.«

Ni Ivana Tavčarja. Na tem mestu se lahko opravičite bralcem iz Poljanske doline, kjer je veliko naših naročnikov …

»Saj je tudi Tavčar prisoten. S plavalno šolo Agate Schwarzkobler, pri Zbranih delih Janeza Jalna pa boste našli referenco na Cvetje v jeseni. Mogoče bom v naslednjem delu za osnovno zgodbo uporabil Cvetje v jeseni, recimo kot oglas za hipster brivnico – pobrijte se, sam žvav ma dlako po cev glav. Ali pa bo to oglas za kakšen tečaj reanimacije, pri srčni kapi.«

Tavčarja posredno torej imamo …

»No, tudi Bartola recimo ni notri … pa je s svojim Alamutom zadnje čase precej aktualen.«

Kot to velja za zimzelene Butalce. Oni so v Sloveniji tako rekoč vseprisotni ...

»Napisati nekaj na temo Butalcev je bila moja iskrena želja. Ampak kakršnokoli parodijo na Butalce sem naredil, se je bralo, kot bi napisal članek iz resnega časopisa … Počutil sem se, kot bi pisal običajne novice, ki jih zdaj beremo o dogajanju v naši državi. Kar se tiče Butalcev, bi samo rekel, preberite si vsak dan tri članke na kateremkoli medijskem portalu in to je to.«

Nekje sem prebral, da vaša knjiga v žanrskem smislu ni humoreska, ampak neke vrste humorna knjiga. Kam bi jo vi uvrstili?

»To je en tak knjižni kolaž, predvsem so to parodije, ki deluje na več ravneh. Medtem, ko gre v prvi vrsti za parodije literarnih del, je obenem to tudi parodija in satira tega, kar se trenutno dogaja na internetu, od vere v raznorazne teorije zarot do nizke kulture komunikacije in vseh teh fenomenov, s katerimi se ta čas tukaj in v svetu soočamo. Ni zgolj kratko literarno delo, ampak celo družbeno kritična satira.«

Naj se še enkrat spomnim na Prešerna, ki smo ga prejšnji teden spet odpravili tja do začetka decembra. Njegovi častilci bi rekli, da ste ga v svojih parodijah še enkrat spravili pod rušo ...

»Prešeren bi rekel, pridi še na eno kupico. On je med drugim napisal tudi 'Savica nisi več devica, si le prasica, ki na široko šči.' Prepričan sem, da bi se ob branju moje knjige na široko režal.«

Preizkusiva vašo trenutno formo – tvitnite Krst pri Savici (če vemo, da tvit prenese le besedila do 140 znakov)?

»Torej: Ženska reče tipu, da bosta skupaj, če sprejme njeno vero. Prepozno je izvedel, da bosta skupaj po smrti. To je samo skrajšana verzija, s še nekaj znaki manj.«

Kaj sami menite o nedotakljivosti narodovih velikih literarnih imen – in nasprotno o njihovi splošni uporabnosti. So veliki slovenski literati s svojimi deli bolj kot mamina marmelada, skrita na vrhu omare – za ob nedeljah?

»Hočete reči, da sem ikonoklast ...«

To ravno ne, ampak nekatere ste si pa lepo privoščili ...

»Mislim, da v literaturi ne moremo imeti svetih krav, ki se jih nikakor ne bi smeli dotakniti. To velja pri nas, pa ne samo pri nas, da je velika literatura predvsem nekaj, kar je trpljenje in potem za vse večne čase odrešujoče. To je tudi nekaj, kar budi narod. Mislim, da sta kultura in umetnost lahko veliko več. Ni treba biti zamorjen. Jasno, nekatere avtorje je življenje samo pahnilo v eno samo trpljenje in so tudi zato njihova dela taka, kot so. Zakaj se ne bi delali norca, se šalili iz življenja, zakaj bi morali vse jemati tako prekleto zares. Meni se zdi, da je najboljši način, moj modus operandi, ta, da tudi samega sebe ne jemljem preveč resno.«

Človek tako lažje preživi?

»Ha, ha. Tak je predvsem moj pogled. To so stvari, ki jih nekako imamo v podzavesti. Vsi se spomnimo Cankarja, kot zamorjenega tipa, ki smo ga morali brati v šoli. In mislim, da je med srednješolci razmišljanje še vedno tako. V najstniških letih smo premladi za branje Cankarja. Če ga bereš pri tridesetih plus, je to nekaj povsem drugega, njegove drame so genialne, z vso to ironijo in satiro, ki jo lahko v njih prepoznamo. Ko pa si star sedemnajst let, te prav malo briga, kako so se leta 1907 neki liberali in klerikalci klofali med seboj. To preprosto niso teme v dosegu dijaka, hkrati pa potrebuješ življenjske izkušnje za to, da prepoznaš kaj več v teh besedilih. Neumnost je, če v zgodbi nastopajo otroci, da to dajemo za čtivo otrokom. Iz tega se že vseskozi delam norca. Cankarjev Pehar suhih hrušk ni branje za sedemletnika, ampak za psihiatra, ki bo pisatelju natančno razložil, kakšne nerazčiščene odnose je imel z materjo.«

Pred dnevi so v enem izmed razredov na taisti gimnaziji, ki ste jo obiskovali tudi vi, dijaki sicer uspešnega razreda ob polletju pri slovenščini imeli najslabše povprečje, komaj nekaj preko trojke. Zdaj jih 'kvarite' še vi z vašimi parodijami ...

»Nasprotno. S tem bodo dobivali boljše ocene, ker jih bo zanimalo, katero besedilo že za vraga sem porabil kot osnovo za svojo parodijo. Upam, da bodo knjigo znali uporabiti tudi učitelji. Ravno ko smo jo pripravljali, se mi je javil prijatelj, učitelj na osnovni šoli. Rekel je, da že dve leti uporablja mojega Povodnega moža pri pouku in si mlajši iz tega tudi lažje zapomnijo vsebino. Upam, da bodo učitelji prepoznali didaktično vrednost knjige, čeprav se na prvi pogled zdijo zgodbe nespoštljive, so namreč samo reinterpretacije tega, kar obstaja v naši kulturi, naši podzavesti, kamor smo potlačili vse te peharje suhih hrušk in razne datlje, ki jih je Ivan žvečil in jih izpljunil, ker jih ni mogel pogoltniti, in je zato jokal.«

Mladi so tokrat najbrž tudi ciljna publika bralcev vaše knjige. Ampak branje sLOLvenskih klasikov 1 vendarle zahteva neko predznanje interneta in rokovanja s pametnim telefonom ...

»Mislim, da je to multigeneracijska knjiga. Tako kot bo mladim pomagala spoznavati svet slovenske literature, uh, to je pa fantastična misel o didaktičnem namenu knjige, tako bo starejšim občanom pomagala spoznavati svet interneta. Mar ni to super priložnost za medgeneracijsko druženje – mamica bo sinku razlagala, v čem je fora Cankarjevega romana Na klancu, sinko pa bo mamici razložil, kaj je fora v kratici WTF. To bi lahko vpeljali v projekt medgeneracijskega učenja Simbioza.«

Tako Prešeren kot Cankar bi bila dandanes najbrž precej bolj popularna in kul, kot v svojem času, ko še ni bilo interneta in družabnih omrežij?

»Prešeren je uporabljal 'twitter', vseskozi je pisal neke listke in jih dajal ljudem. Kaj je to drugega kot tvit ali snapchat.«

In krčma je bila družbeno omrežje ...

»Najbrž so bile to bralnice, France pa je imel svoj homepage pri Starem Mayrju.«

Sami precej dobro obvladate internet in vse, kar ta ponuja ...

»Vse to so sodobni komunikacijski kanali, ki ti lahko prav lepo služijo, če jih seveda znaš pravilno in po pameti uporabljati. Meni se je vedno zdelo super širjenje aktualnih šal preko družabnih omrežij. Vsake toliko časa je treba naložit tudi kakšno fotografijo s hrano, sicer te lahko po tednu dni izbrišejo s Facebooka, ha, ha.«

Vaše tvite včasih uporabijo tudi različni mediji, citirajo vas celo v tako resnih oddajah, kot so Odmevi na TVS … To vam zagotovo godi?

»Jaz dam šale na internet zato, da gredo v svet. Zdi pa se mi fer, da se, če me kdo citira, napiše tudi avtorja. Sicer pa je to priznanje, da dobro delaš, da imaš ideje, da si povedal kakšno pikro, ki se je zdela ljudem vredna za posredovanje naprej ... Ne bom lagal, da mi to ne godi. Znamčenje, kot se reče po slovensko, grajenje blagovne znamke Pižama. Dejstvo je, da če ne bi bilo interneta, tudi te knjige ne bi bilo.«

Brez vašega izjemnega smisla za humor tudi ne. Ta se že več kot desetletje odraža tudi v vaših stand-up nastopih …

»Moje prijateljstvo z nastopanjem se je začelo že v srednješolskih letih, ko sem se kalil skozi gledališče, najprej v gimnazijskih predstavah, kasneje v skupini Gledališča čez cesto, pa v BB teatru in še kje. Bil sem aktiven v improligi kot improvizator pa tudi kot moderator in v tej vlogi sem začel ustvarjati lastne šale. Od tam do stand-upa pa ni bilo več daleč. Moj prvi nastop je bil leta 2004 v KUD France Prešeren ob vstopu Slovenije v EU. Leta 2007 smo v Ljubljani oblikovali ekipo Komikaze in kar precej nastopali po Sloveniji, bil sem tudi eden pobudnikov festivala stand-upa Panč, na katerem še vedno skoraj vsako leto nastopam.«

Dve leti že živi vaš lastni stand-up z naslovom 50 odtenkov njive, katerega osnova temelji na slovenskih narečjih ... Menda ste doslej imeli že več kot šestdeset ponovitev?

»Upam, da mi bo to jesen uspelo pripraviti nekaj novega. Sicer pa nastopi sproti organsko rasejo – stvari, ki niso več aktualne, odpadajo. Zdaj se na primer nima več pomena šaliti s Hildo Tovšak – saj veste, kako pravijo Angleži, ne gre bičati mrtvega konja. Seveda pa v nastop vsakič dodam tudi kaj novega, aktualnega.«

Vidite v sLOLvenskih klasikih 1 tudi 'prevod' na gledališki oder?

»Ne.«

Kako ne? Vrnite se vendar v svoj gimnazijska leta, ko ste taka in podobna besedila uprizarjali na odru ...

»Mladi so danes tako aktivni in genialni, da lahko naredijo sami svojo predstavo. Ko jo naredijo, pa jo ravnatelj prepove, kot se je to zgodilo pred nedavnim na Prvi gimnaziji v Mariboru. Da je preveč provokativna. Kakšna pa naj bo? Umetnost je tista, ki mora zdramiti družbo. Tudi najboljša literatura je tista, ki te pretrese in te prisili, da spremeniš svoj morebiti napačen pogled na svet, da preizprašaš svoj sistem vrednot in mišljenja ter potem na tem gradiš naprej. Ko ta trenutek gledam na svet, v katerem živimo, ugotavljam, da je zelo pomembna stvar, ki nam ljudem manjka, empatija do drugega. Ljudje se ne znamo več postaviti v kožo drugega človeka in ga poskušati razumeti. Ljudje so zaverovani sami vase, njihov ego je preveč napihnjen. Boli me, ko vidim, kako se danes družba odziva na probleme, za katere mislimo, da jih tu nikoli ni bilo.«

Gorenjska tu v Šentožboltu, kjer živite, ni več, čeprav ste v vasi vsaj trije Gorenjci, je pa bila od nekdaj tu na Trojanah meja med Kranjsko in Štajersko, mar ne?

»Tu smo še na Kranjskem, malo naprej je že Štajerska. Sicer pa je naša dolina dolina rokovnjačev. Iz rokovnjaške vasi Besnice sem se pred petimi leti očitno preselil v rokovnjaško dolino. V tej hiši, v kateri smo, je bila v času Ilirskih provinc gostilna. V njej je včasih kakšen Francoz tudi izginil. Ko sem malo brskal po digitalni knjižnici, sem našel ponatisnjeno sodbo upornikom iz šentožboltske fare, ko so bili obsojeni gostilničar, nek kmet in celo mežnar.«

Ko ste pred dnevi na Facebooku objavili še 'toplo' naslovnico knjige, koliko všečkov ste zbrali?

»Vsi, ki so všečkali knjigo na mojem profilu, knjige še niso brali, pričakujejo pa, da bo dobra, če je že moja. Če jo bodo vsi prebrali in morda celo kupili, bo to uspešnica.«

In boste morda nekoč postali slovenski literarni kanon ...

»Da kot avtor obstaneš in morda celo prideš v slovenski literarni kanon, te mora požegnati kakšen akademik. Ni dovolj, da te izda ugleden založnik, kot je na primer Cankarjeva založba. Če vas vprašam po prvi v slovenščini izdani pesniški zbirki s posvetno vsebino ...«

Vam odgovarjam, da gre najbrž za zbirko pesmi Valentina Vodnika ...

»To nas učijo v šoli, v resnici pa je, več kot pet let pred njim, zbirko pesmi izdal orglar v kranjski župni cerkvi in učitelj Pavel Knobl, po rodu sicer iz vasi Orehek pri Postojni.«

Aha, to je ta mož, ki ga imate v knjigi s pesmijo z naslovom Od prdca?

»Na pravega mislite. Bralci ga naj le poguglajo. Leta 1801 je izdal zbirko Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi. Najbolj znani sta Od podzemelskih jabuk in Od prdca. Pri eni svojih pesmi celo pove, da je med ljudmi priljubljena in si jo radi povejo. Ampak Valentin Vodnik, imam poskenirano kopijo njegovega zapisa, ki je shranjen v digitalni knjižnici, je v svoj izvod Knoblove zbirke zapisal: 'Bukve iz Kranja polne drekajna / Nikdaj nezdeli ga, Pusti mu celiga.' Očitno je avtorju hotel povedati, da so njegove pesmi zanič. Od kritike si Knobl nikoli ni opomogel in ni več pisal pesmi. Zamolčan je tudi v Kosovem Pregledu slovenskega slovstva. Njegovo zbirko so ponatisnili lani v rojstnem kraju Orehek. Prvi posvetni verzi, izdani v slovenščini, so torej Knoblovi: 'Napnimo fagot, prdimo povsod, Tiberju na čast, k' je dal to oblast!'«

Je vašo knjigo že bral kdo od tistih nekaj še živih avtorjev besedil, ki ste jih parodirali?

»Ne, za zdaj še ne, me pa zanima, kako bodo reagirali. Za vsak slučaj sem se v uvodu zavaroval, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami, ki nosijo v knjigi omenjena imena, zgolj naključna.«