Slava narodu in Ozari

Besedilo: Igor Kavčič
petek, 25. maj 2007 / 06:00

Akademska folklorna skupina Ozara s Primskovega se je ob 55-letnem jubileju vrnila v čas čitalnic in pripravila Veliko besedo, s plesom, petjem, recitacijo, vznesenimi besedami ...

Da imajo »pristop društveni člani in po njih upeljani gostje« so člani AFS Ozara zapisali v vabilu na Veliko besedo, ki da se »ima ta prirediti« v Narodni čitalnici v Kranju. In občinstvo je, vedoč, da AFS Ozara v zadnjih letih vsak svoj folklorni nastop začini z nečem prav posebnim, v petek zvečer do zadnjega napolnilo dvorano Doma KS na Primskovem. V jubilejnem nastopu se je Ozara, ki velja za eno boljših folklornih skupin pri nas, v poustvarjanju ljudskega izročila in naše kulturne dediščine, vrnila kakih 130 let nazaj. Na potovanju v zgodovino so se ustavili v času, ko so na slovenskem cvetele čitalnice, ena prvih je začela delovati prav v Kranju. Plese so tako postavili v okvir čitalniške prireditve, na katero so Kranjčani povabili kolege iz Ljubljane, Železne Kaple, Novega mesta in Metlike. Z lastnimi močmi (skupina danes šteje več kot 70 folkloristov) so tako prestavili kmečke plese Kranja in okolice, mazurko, kot so jo plesali ljubljanski meščani, koroške in dolenjske plese ter nenazadnje splet belokranjskih plesov. V tako imenovano Veliko besedo je na prireditvi glavni »kranjski čitalničar«, tudi avtor celotnega koncepta prireditve, Brane Šmid, spretno vpletel še recitacije, domoljubne pesmi in častni nagovor Ivana Tavčarja, takrat še v vlogi mladega pravnika, ki menda tudi pristne slovenske zgodbe piše. Še posebej so se izkazali Ozarini pevci in pevke, ki so tokrat združili moči v mešani zbor, ki ga je za nastop pripravila zborovodja Urška Fabjan. Če je bila Aljaževa Oj, Triglav moj dom za čisti užitek, je bila uvodna himna Naprej zastava slave… za občutenje narodovega ponosa. Slava!, so slovenskemu narodu v čast vzklikali govorniki z odra, pridružili pa so se jim tudi najpogumnejši iz publike. K dogodku je sodila tudi scenografija vezana za čas takratne habsburške monarhije, velikemu portretu Franca Jožefa, cesarskemu orlu in uradni avstro-ogrski zastavi pa je dvorani ton dajala predvsem slovenska trobojnica, katere del smo obiskovalci nosili tudi na prsih.