Park spomina na Angelo Piskernik

Pred dobrim tednom so na območju Kosez pri Ljubljani, ob Poti spominov in tovarištva, odprli Park Angele Piskernik. Tako je sklenil ljubljanski mestni svet na seji 18. junija in tako tudi v Sloveniji z delom narave ohranil spomin na znamenito koroško Slovenko, botaničarko in naravovarstvenico ter ravnateljico Prirodoslovnega muzeja dr. Angelo Piskernik. Janez Stergar, profesor zgodovine in strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, izvrsten poznavalec Koroške in koroških Slovencev ter predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, ima dr. Angelo Piskernik za najpomembnejšo koroško Slovenko v 20. stoletju in prvo z doktoratom znanosti, ki ni živela le za naravo in njeno ohranitev, ampak je bila pripravljena trpeti tudi za svoj narod. Od leta 1943 do konca vojne je bila skupaj z mnogimi koroškimi slovenskimi dekleti in ženami zaprta v koncentracijskem taborišču Ravensbrueck, zato je v izbiri lokacije parka z njenim imenom ob Poti spominov in tovarištva tudi veliko simbolike. Klub koroških Slovencev v Ljubljani in njegov predsednik Janez Stergar sta bila pobudnika za poimenovanje parka. Odprl ga je skupaj z ljubljanskim podžupanom arhitektom Janezom Koželjem in županom občine Železna Kapla Francem Jožefom Smrtnikom.

Dr. Angela Piskernik je bila kot zaprisežena varuhinja med pobudniki za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in za zaščito Krakovskega gozda, Rakovega Škocjana in Robanovega kota. O njej govori knjiga o stotih najpomembnejših ženskah v Srednji in Vzhodni Evropi, ki jo je leta 2003 izdala Založba Wieser, o njej pa je leta 2012 Televizija Slovenija posnela tudi film. Spomin nanjo je ohranila tudi Železna Kapla. Maja leta 2015 so na trgu med cerkvijo in župniščem odkrili spominsko ploščo. Dr. Angela Piskernik, ki ima sorodnike tudi na slovenski strani, je bila rojena 27. avgusta 1886 v Lobniku pri Železni Kapli. Prirodoslovje je študirala na Dunaju, kjer je leta 1914 tudi doktorirala. Ker je bila zavedna Slovenka, zanjo na Koroškem ni bilo službe in je morala zato s trebuhom za kruhom v Jugoslavijo. Po vojni je ostala v Jugoslaviji in je bila tudi direktorica Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani. Pisala je strokovne članke in knjige. Umrla je 23. decembra leta 1967 v Ljubljani, stara 81 let.