Dan brez punklja izgubljen

Marica Albreht, dolgoletna učiteljica klekljanja ter ustanoviteljica in večletna predsednica Klekljarskega društva Cvetke, je postala častna občanka Žirov, s čimer so ji izrekli priznanje za ohranjanje slovenske kulturne dediščine ter predstavitev Žirov in klekljane čipke slovenskemu in evropskemu prostoru.

Naziva častnega občana v Žireh ne podelijo prav pogosto. Verjetno ste zato še bolj ponosni, da vam je pripadla ta čast?

Zelo sem zadovoljna in ponosna, saj je to tudi priznanje in zahvala vsem dosedanjim in prihodnjim žirovskim klekljaricam. Čipkarska šola v Žireh deluje že od leta 1906, obstala je tudi v težkih časih po vojni, ko socialistična oblast ni bila naklonjena kulturni dediščini. Ta čas čipkarsko šolo v Žireh obiskuje 130 otrok, kar je skoraj tretjina otrok, ki obiskujejo osnovno šolo. Marsikdo nam to komaj verjame, nikjer jih nimajo toliko, in to pri eni učiteljici. Skrajni čas je, da bi dobila pomoč. Ponosna sem tudi, ker se šele zdaj govori, da so Žiri ne samo čevljarski, ampak tudi klekljarski kraj. Prej nas niti v muzeju niso sprejemali.

Zakaj mislite, da prej klekljanja niso prepoznali kot pomembnega dela dediščine kraja?

To je pa žirovska miselnost – ker je to bolj žensko delo in zato manj cenjeno. Na nas se je spomnil le moj nekdanji sošolec Viktor Žakelj, ko je bil v Alpini in so se tujci ob obisku Alpine zanimali za žirovsko tradicijo. Takrat smo se z svojimi izdelki vsaj petkrat na leto predstavili v Alpini.

Z izdelovanjem čipk ste se srečali pri rosnih petih letih. Mnogim družinam je včasih to predstavljalo predvsem dodaten vir zaslužka. Kako je bilo pri vas?

Povsem enako, ne vem, če bi končala šolanje, če tega ne bi bilo. V družini nas je bilo osem otrok, ki jih je bilo treba preživeti z delavskima plačama.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili postati učiteljica klekljanja?

Navdušila me je učiteljica klekljanja Angelca Jesenko, ki me je želela celo posvojiti, ker ni imela svojih otrok. Vedno mi je bila v pomoč, z mano je šla celo na vpis v šolo v Ljubljano. Za vse sem ji zelo hvaležna. Poskušala je tudi prepričati ravnatelja v žirovski šoli, da bi me zaposlil po končanem šolanju, a mi je jasno povedal, da nimam pravega priimka – takrat sem se pisala Trček, če bi se pisala Kavčič, pa bi takoj dobila službo. Danes vem, da je bilo že vse prej zmenjeno. Dela nisem dobila niti v Gorenji vasi, a bila sem trmasta in sem šla vprašat še v Idrijo, kjer sem potem takoj začela delati v Čipki. Vsak dan sem se ob pol petih zjutraj s kolesom odpravila v Idrijo, ker nisem imela denarja ne za prevoz ne za prenočišče.

Kaj vas je potem pripeljalo nazaj v Žiri?

Iz Idrije sem šla še v šolo na Otlici, za katero prej niti slišala nisem. Čeprav je kraj bogu za hrbtom, me je Otlica očarala že na prvi pogled in sem tam preživela štiri leta, čeprav je veljalo, da so tja učiteljice premeščene le po politični kazni. Tam sem se imela zelo lepo, tudi plača je bila velika, a po rojstvu hčere je postalo življenje v tem odročnem kraju precej težje. Pozimi je bil kraj skoraj nedostopen, nisem imela ne tekoče vode ne stranišča. V Žireh sem potem dobila službo v vrtcu, ki je bil v rdečih številkah in torej tik pred propadom. Šele dvajset let kasneje, ko sem že učila v klekljarski šoli, sem izvedela, da te službe ne bi dobila, če vrtec ne bi imel izgube, saj so mi želeli podtakniti krivdo za zaprtje vrtca. A na koncu se je število otrok v dveh letih tako povečalo, da se je pokazala potreba po gradnji še novega vrtca. Očitno me je varovala neka višja sila.

Kako ste potem vendarle dobili delo v klekljarski šoli?

Tudi klekljarska šola je bila zaradi premajhnega števila otrok takrat tik pred zaprtjem. Ravnatelj me je osebno prišel prosit, če lahko prevzamem šolo, saj nisem želela takoj pristati. Od prejšnje učiteljice Ande Grošelj sem sprejela 36 otrok, a po dveh letih sem jih imela že sto, ob odhodu v pokoj pa celo 140. Starši so vpisovali tri leta stare otroke, da bi dobili mesto v šoli.

Od kod pri vas izvira vsa ta ljubezen do klekljanja?

Že pri petih letih sem bratom, ko jih ni bilo doma, vzela »povštre« in »klekljala« – po svoje seveda. Bratje so bili seveda jezni, a se je mama potegnila zame, naj jih pač pospravljajo, da jih ne bom dosegla. A ni nič pomagalo, sem pa primaknila mizo in pručko in jih dosegla tudi na vrhu omare. Kasneje, ko sem znala klekljati že bolje od njih, so mi pa celo sami nosili »povštre«, da jim kaj naklekljam. (smeh)

Se klekljanja lahko nauči vsak?

Nekateri pravijo, da ne, a pri meni so se naučili prav vsi, razen neke umetnice iz Medvod, ki ji zares ni šlo. Je sama na koncu priznala, da je pač druge vrste umetnica in ji klekljanje ne ustreza. Sicer pa sem učila vsepovsod po Sloveniji, včasih tudi po petnajst ur na dan, pa nikoli nisem bila utrujena.

Ste kdaj računali, koliko časa ste v vseh teh letih preživeli za punkljem?

Nisem imela časa razmišljati o tem, vedno sem imela v mislih samo to, kaj vse imam še za narediti. Še prejšnji teden sem klekljala zapestnico in uhane za vnukinjo. Tako da bi tudi sama rada vedela, koliko ur sem vložila v to.

Klekljanju se niste odpovedali niti po upokojitvi. Na pobudo učenke Mirne Logar ste pred skoraj dvema desetletjema uresničili tudi svojo veliko željo, ustanovitev Klekljarskega društva Cvetke Žiri. Kako je prišlo do tega?

Z Mirno Logar sva bili kot sestri, večkrat sva skupaj klekljali pozno v večer, ob tem pa sva se tudi veliko pogovarjali, med drugim o tem, kako bi lahko poskrbeli za večjo prepoznavnost žirovske čipke. Takrat je namreč slovela predvsem idrijska čipka, čeprav so se tako doma kot v tujini predstavljali tudi z našimi izdelki in izdelki iz šole v Železnikih. To pomeni, da so služili tudi na naš račun, kar je bil razlog, da smo se na Mirnin predlog odločili ustanoviti društvo. Prvi donatorji društva so bili njeni starši – vse Mirnine prihranke so po njeni smrti donirali društvu.

Tudi po vaši zaslugi je s Slovenskimi klekljarskimi dnevi v Žireh žirovska čipka postala še prepoznavnejša ne samo v slovenskem prostoru, ampak tudi širše. Kako je nastala pobuda za klekljarske dneve?

Najprej smo pripravili razstavo ob stoletnici čipkarske šole v Žireh, ki je bila velik uspeh, zato smo leto zatem že organizirali klekljarske dneve, pri katerih so sodelovale prav vse Žiri.

Bili ste tudi ena izmed pobudnic, da se slovenska čipka umesti na seznam slovenske kulturne dediščine. Kaj pa vam osebno pomeni, da so klekljanje čipk v Sloveniji uvrstili tudi na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva?

Za to smo se pogajali dolga leta. Moja želja je bila, da bi upoštevali tudi žirovski delež pri tem, zato smo pripravili obsežno dokumentacijo, ki smo jo komaj nesle na ministrstvo za kulturo. Dve uri in pol smo sedeli na sestanku, tako da so tudi na ministrstvu ugotovili, da klekljanje v Žireh ni majhna stvar in da ni samo Idrija tista, ki je znana po čipki. Prej je bila namreč Idrija ves čas v ospredju, ker so bili tako prodorni, tako da žirovske čipke niti niso poznali. Zame osebno je bilo zato to še večje zadovoljstvo.

Pri klekljanju gre po eni strani za ohranjanje tradicije, po drugi strani pa se v klekljanju vse pogosteje uveljavljajo sodobni pristopi, veliko mladih se ukvarja z avtorsko čipko; klekljana čipka je danes prisotna v modi, oblikovanju, vizualni umetnosti, arhitekturi in kot dekoracija celo v kulinariki. Kakšen je vaš odnos do tega?

Vse pride ob svojem času, samo tako bomo mlade pritegnili, da se bodo naučili klekljati. Čipka je zdaj povsem »na svobodi«, strankam lahko klekljarice ponudijo ogromno različnega znanja, zato je za vse dovolj dela. Če ne bomo prisluhnili mladim, klekljanje nima prihodnosti. V čipkarski šoli danes verjetno ne bi bilo toliko otrok, če ne bi klekljali tudi nakita in podobno. S tem bodo čipko ponesli tudi naprej v svet.

Pravega klekljarja naj bi odlikovali potrpežljivost, vztrajnost, natančnost, delavnost, občutek za lepoto … Kaj bi vi še dodali k temu?

Predvsem občutek za umetnost, saj sem si sama najbolj želela, da bi čipko prepoznali kot umetnost. Mnoge starejše ženske pa so mi tudi rekle, da se jim ne bi zdelo vredno živeti, če ne bi imele klekljanja. Zame je klekljanje smisel življenja.

Glede na to, da ste toliko ur preživeli za punkljem – se resnično nikoli niste naveličali klekljati?

Nikoli, tudi če sem prišla domov ob desetih zvečer in je mož že spal, sem se usedla še za povšter in klekljala tudi do dveh, treh zjutraj. Dan brez punklja bi bil izgubljen.