Bogato življenje mnogih obrazov

Poslovil se je Polde Oblak, akademski slikar z Bleda, pomembna osebnost slovenske umetnosti druge polovice dvajsetega stoletja. Bil je prostovoljen jetnik umetnosti, a tudi poet Krasa.

V devetdesetem letu se je sklenilo njegovo bogato življenje, sestavljeno kot njegova najznačilnejša dela – iz mnogih obrazov. Bil je prostovoljen jetnik umetnosti, samosvoj zagovornik izvora imen slovenskih krajev in mest, a tudi poet Krasa, ki ga je vselej nosil v srcu, kjerkoli je bil. Bil je človek, ki je vselej iskal smisel v svojem bivanju, ki se je z dejanji približal temu, česar ni mogel izreči z besedami. Vedno pa je vedel, kaj hoče, in to tudi dosegel. Vem, da je odšel pomirjen s seboj, zadovoljen s prehojeno potjo.

Zavidljiv likovni opus

Rodil se je 8. februarja 1931 na Bledu. Po maturi na gimnaziji na Jesenicah je leta 1949 začel študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter leta 1954 diplomiral. Podiplomski študij slikarstva pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu je končal leta 1956, nato je odšel na izpopolnjevanje v München, kjer je ostal več desetletij. Tam je do leta 1967 nadaljeval podiplomski študij na likovni akademiji pri profesorjih Erichu Gletteju in Georgu Meistermannu. Bil je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, a tudi münchenskega društva likovnih umetnikov. Leta 2001 je postal častni občan občine Sežana. V Kosovelovem domu v Sežani je stalna postavitev njegovih del, ki jih je daroval leta 2007. Leta 2013 je Gorenjskemu muzeju daroval slike, risbe in grafike ter pejsažne motive münchenskih slikarjev 19. stoletja, razstavljene v podstrešni galeriji gradu Khislstein. Ustvaril je zavidljiv likovni opus, za katerega je bil deležen priznanj doma in za katerega je bil s pomembnimi priznanji večkrat nagrajen v tujini. Zato je vse njegovo grafično, slikarsko, risarsko in grafično ustvarjalno delo pomemben prispevek slovenski kulturi.

Zvest fragmentističnemu slikarstvu

Pri ustvarjanju in razstavljanju v tujini je bil že od konca šestdesetih let zvest fragmentističnemu slikarstvu, ki pomeni popolnoma novo likovno stališče v slikarskem ustvarjanju: o tem je skupaj z madžarskim slikarjem Georgom Kressom in italijanskim kiparjem Nicolom Bianco leta 1966 izdal prvi Fragmentistični manifest. Izvirnost njihovega ustvarjanja je v širšem evropskem prostoru vzbudila veliko pozornost, o čemer priča tudi vrsta pomembnih mednarodnih nagrad. Tu se je navdihovalo tudi njegovo kasnejše pomembno obdobje ustvarjanja klasičnih tridimenzionalnih slik, kjer je slikar Oblak slikal na ploskev, razdeljeno na več smiselno povezanih upodobljenih prizorov in prostorov.

Podobe ljubega Krasa

Slikar, razpet med evropskim likovnim prostorom, ki mu je dajal duhovno širino, in slovensko pokrajino, na katero je bil čustveno vedno navezan, se je zadnja desetletja pogosto posvečal tudi slikanju pokrajine. Za žanrske podobe pokrajin si je Oblak v naravi vedno vnaprej izbral motiv. Na njegovih slikah se je želja po upodabljanju naravnih lepot kazala v prepoznavnem odslikavanju slovenske krajine. Med njimi se po slikovitosti odlikujejo čustveno nasičene in živobarvne podobe njemu tako ljubega Krasa. Te njegove slike ne težijo k monumentalnosti, temveč v čustveno umirjeno realistično podobo, ki je projekcija danega trenutka, saj slike nastajajo na prostem v dnevni svetlobi. Podobe pokrajin in stiliziranih ženskih aktov odzvanjajo tako v fragmentih njegovih slik in grafik kot v kasnejših delih.

Mojster najzahtevnejših klasičnih grafičnih tehnik

Poleg klasičnega slikarstva je bil Polde Oblak tudi mojster najzahtevnejših klasičnih grafičnih tehnik. Ta dvojnost, izmenično bivanje v tujini in domovini, se kaže v vsem njegovem umetniškem opusu. Značilne tridelne kompozicije v tehniki barvne jedkanice združujejo evropsko likovno tradicijo moderne dobe in tradicionalno prijaznost domačega okolja v harmonično skladnost. Slikovna ploskev na njegovih grafikah je razdeljena na več samostojno izpovednih delov, ki hkrati delujejo kot organsko nedeljiva celota. Sozvočje vznemirljivih in harmoničnih barv ustvarja uravnotežen likovni organizem, delitev slikovne ploskve z različnimi prizori, ki so v osnovi pomensko povezani, pa hkrati nov, a vsebinsko smiselno organiziran slikovni prostor. Avtorsko prepoznavna likovna govorica z racionalno razporeditvijo geometrijsko zasnovanih slik pokrajine, arhitekture in njenih detajlov ter z ohranjanjem večinoma ženske figure je v tem vsebinskem smislu skupek podob, ki razkrivajo umetnikov odnos do kulture in njenih ikon ter njegovo intimnost kot nasprotje družbene stvarnosti. S povezovanjem sanjskega in nadrealnega ozračja – od modrih daljav in dimenzije tišine do praznika sonca – ter soočanjem odtujenega in izpraznjenega prostora z mirno navzočnostjo ženskega picassovskega enookega portreta, ženskega akta, neba, hiš, balonov, jabolka, detajla slike, drevesne krošnje ... je ustvaril pomenljive, vsebinsko drugačne razsežnosti grafičnih podob.

Med Bledom, Ljubljano, Münchnom in Krasom

Ko se je med Bledom, Ljubljano, Münchnom in Krasom razpeti slikar po dolgih desetletjih za stalno vrnil v Ljubljano, je bil med umetniškimi deli, ki jih je prinesel s seboj iz svojega nemškega ateljeja, tudi ciklus z več kot sto originalnimi krokiji ženskih aktov. Pri tem ciklu je uporabil le oglje in svinčnik, ponekod s poudarjenim prepletanjem linije in senčenj v konturah ali preko njih. V Münchnu jih je ustvarjal januarja in februarja 1992, leta 2015 pa se je na njegovo veliko željo 99 izbranih naselilo v veliki monografiji z naslovom Ženski krokiji ter se tako za vselej ohranilo v slovenski Narodni in univerzitetni knjižnici. V slovenski zgodovini umetnosti.

Zadnja postaja je pripadla družini

Tudi najina srečanja, vezana na razstave, prijateljska druženja ali skupno ustvarjanje, so bila razpeta med Sežano, Ljubljano in Baltham, kjer je živel z ženo Marijo, priznano okulistko. Čeprav je imel tam dolga desetletja atelje, knjižnico in dom, pa je bil ves čas tudi v stiku domovino. Z domačimi in z mnogimi prijatelji, umetniki in likovnimi kritiki svoje generacije. Pred nekaj leti se je vrnil v Slovenijo, kjer je na zatonu svojega ustvarjalnega življenja živel umirjeno v pogovorih s sinovoma Leom in Emilom ter v opazovanju odraščanja svojih treh vnukinj in vnuka. Mnoge so postaje, na katerih je Poldeta Oblaka, slikarja, očeta, moža in dedka, zaustavljalo življenje, na katerih je razdajal svojo umetnost in spoznanja o svetu. Zadnja postaja je pripadla družini. Krog je sklenjen, podoba njegovega življenja je končana.