Povpraševanje po lokalnem se je povečalo

Prodaja mleka in mlečnih izdelkov neposredno na kmetiji se je v času epidemije zelo povečala. Dolenčevi upajo, da bodo del novih strank, ki so začele na kmetijo prihajati v zadnjih dveh mesecih in pol, obdržali tudi, ko se življenje vrne v stare tirnice.

Radovljica – Kmetijo Dolenc, ki jo je pred skoraj štiridesetimi leti v Vrbnjah pri Radovljici postavil znani gorenjski veterinar Anton Dolenc, danes vodi že tretja generacija Dolenčevih, ki jo predstavljata Antonova vnuka. Nejc je vodenje kmetije od svojega očeta Klemena Dolenca prevzel leta 2013, dve leti za tem se je njegova sestra Nina začela ukvarjati s predelavo mleka. Na police trgovinice, ki deluje v okviru kmetije, bo ravno v teh dneh postavila tudi svoje prve zorjene sire.

»Pred petimi leti sem, potem ko sem zaključila izobraževanje na Biotehniškem centru Naklo, začela najprej s svežim programom jogurtov, skute, masla in mladega sira. Nato smo uredili še zorilnico, kjer na to, da jih postavimo na police, prav v teh dneh že čakajo prvi hlebci poltrdega sira tipa gavda. Temu bo sledil trdi sir, verjetno tipa ementalec,« je povedala Nina in pojasnila, da so se na ta način odzvali na povpraševanje kupcev, ki so že pred epidemijo na kmetijo v Vrbnje prihajali z vseh koncev Gorenjske, številni tudi iz Ljubljane.

Na Dolenčevi kmetiji je že nekaj let mogoče kupiti tako mlečne izdelke kot sveže mleko iz mlekomata. Z obojim, sta povedala Nina in Nejc Dolenc, redno zalagata tudi šole, vrtce in dnevno bližnji dom starejših občanov v Radovljici.

»Že pred epidemijo je šlo mesečno v predelavo od pet do osem tisoč litrov mleka, okoli dvesto litrov smo ga prodali na mlekomatu, kar je ostalo, je šlo v mlekarno. Mleko se je sicer odkupovalo tudi v času epidemije, se je pa nižala odkupna cena. Zato smo bili seveda zadovoljni, ko je v tem času pot do naše kmetije našlo kar nekaj ljudi, ki so prvič prišli k nam. S podobno situacijo so se, kot sva izvedela od kmetov, s katerimi se videvamo na tržnicah, srečevali tudi po drugih kmetijah,« je povedala Nina.

Sicer pa Dolenčeva pravita, da se ljudje v zadnjih letih vedno bolj zavedajo, kaj pomeni kakovostna lokalna, doma pridelana hrana. »Sploh mlade družine z otroki, posredno prek njih pa tudi vrtci in šole. Zato povpraševanje po tovrstni ponudbi v zadnjih letih konstantno narašča. Ljudje so za kvalitetno hrano pripravljeni odšteti tudi nekaj več od tistega, kar bi zanjo porabili v velikih supermarketih,« povesta.

»Pomembno se jim zdi, da vidijo, kjer in kako je hrana pridelana. Da ima kmet nadzor nad celotnim postopkom, od krme do končnega izdelka. Naša pot od hleva in mlekarne do sirarne je dolga samo petdeset metrov, in če bi šlo v hlevu karkoli narobe, bi bila jaz, ki skrbim za predelavo, prva, ki bi to opazila,« pove Nina.

Nejc ob tem še enkrat poudari, da se vse začne s kvalitetno krmo. »Ob tem pri nas res veliko pozornosti posvečamo dobremu počutju živine. In higieni, seveda. Na tem področju smo skoraj preveč natančni,« se še posmeji.

Dolenčevi obdelujejo šest­deset hektarov površin, od tega je dobra četrtina ornih, deset hektarov je pašnikov, ki jih pokosijo enkrat do dvakrat letno, sicer se na njih pase mlada živina in presušene molznice. V hlevu molža poteka 24 ur dnevno, tam krave jedo, počivajo in se molzejo, ko jim ustreza. Vsakodnevno se molze 60 od skupaj 79 molznic, skupaj z mlado živino je tako na kmetiji 150 glav živine. Mlada kmeta sta prepričana, da je prav počutje živali, ki imajo na voljo dovolj prostora za gibanje, poleg ustrezne kvalitetne krme eden od bistvenih pogojev za visoko kvaliteto mleka.