Brdo brž za Brusljem

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. julij 2008 / 06:00

Predsedovanje Slovenije Svetu EU je za nami. Če nanj pogledamo z gorenjskega vidika, je največ vredno to, da se je zgodilo na Gorenjskem. Na Brdu je bilo od novega leta do konca junija drugo središče Evrope ...

Preden sodimo o uspehu predsedovanja, se soočimo z dvema od mnogih predsodkov. Prvi meni, da smo bili Slovenci stoletja »pod« Evropo, od 1. maja 2004 smo »v« njej, v prvi polovici leta 2008 pa smo bili celo »na vrhu«, tako rekoč nad njo. Slovenci smo bili v Evropi že pod Karlom Velikim (vladal do 814). Vendar je ta »pod« pretirano ponižen. Tako je menil tudi nedavno umrli Taras Kermauner: »Zato je narobe formulirati: Slovenci so bili pod Karlom Velikim, pod Marijo Terezijo. Karel Veliki je tako slovenski kot francoski kralj … Bili so integralen del Napoleonove Francije. Tudi Jožef Drugi je bil cesar Slovencev.« Res, živeli smo v državah imenovanih vladarjev, ki jim nismo bili, vsaj formalno, podrejeni nič bolj kot drugi podaniki. Biti »pod« je bilo takrat ravno tako normalno, kot je danes biti »in«.

Drugi predsodek utegne nastati zdaj. Po njem se v slovenskih deželah še nikoli ni zgodilo nič tako velikega, kot je bilo pravkar sklenjeno predsedovanje. Tako se utegne komu zazdeti, ko posluša, kar ob sklepu svojega velikega dosežka pripovedujeta naš sedanji »cesar Janez« in minister Dimitrij. Saj ne, da bi jima oporekali, a dejstvo je, da se je v kranjskem deželnem glavnem mestu Ljubljana davnega leta 1821 zgodil kongres Svete alianse. »Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske več bleščečih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je preživljala v prvih petih mesecih leta 1821, še ni doživela.« Tako je zapisal zgodovinar Henrik Costa in takrat je bilo to gotovo res. Gostitelj zbrane družbe je bil naš cesar Franc I., najvišji med gosti pa ruski car Aleksander I. Posebej slovesno je bilo 12. februarja, ko je cesar praznoval svoj rojstni dan in je isti kronist v svoj dnevnik zabeležil: »Nenavadno lep dan, kot bi hotelo tudi Stvarstvo proslaviti rojstni dan našega cesarja, tega osrečevalca ljudstev«. Od takrat je naše ljudstvo preživelo še celo vrsto »osrečevalcev«, z enimi smo imeli več sreče kot z drugimi, vse pa smo počasi in lepo pozabili. Tako sta 18 desetletij pozneje avstrijski cesar in ruski car povsem v senci velikega osrečevalca Iraka in Afganistana, ki je k nam priletel iz daljne Amerike, in njegovih gostiteljev, ki so prileteli iz vseh prestolnic EU in na Brdu uprizorili politično-družabno melodramo z imenom »vrh EU-ZDA« …

Zdaj pa k bilanci našega predsedovanja. To je že na začetku opredelilo pet prednostnih področij svojega delovanja: pravočasno uveljavitev Lizbonske pogodbe, uspešen zagon novega ciklusa lizbonske strategije, korak naprej v reševanju energetsko-podnebnih vprašanj, pozornost Zahodnemu Balkanu, spodbujanje dialoga med različnimi kulturami, prepričanji in izročili v okviru evropskega leta medkulturnega dialoga. O tem, kaj in koliko od tega se je naredilo, se je v zadnjih dneh in tednih že veliko govorilo in podpisani ne vem dodati kaj bistveno novega. Podnebje je bilo (vsaj v EU) v zadevnem polletju še kar normalno. Ob razglasitvi neodvisnosti Kosova smo, resnici na ljubo, pričakovali več težav, kot jih je dejansko bilo. Medkulturni dialog je bil na primerni višini, a le v EU. Na Lizbonsko pogodbo pa so se z referendumskim »ne«, brez slovenske sokrivde, ponečedili irski volivci. Konec je bil torej bolj slab, a kljub temu lahko rečemo, da je bilo vse kar dobro.

Čeprav o našem predsedovanju zdaj, ko je uspešno mimo, govorimo in pišemo v množini, je dejstvo, da je bilo predvsem vladna zadeva. Hkrati pa je pomenljiv podatek, da je v tem projektu z naše strani aktivno sodelovalo več kot 2000 ljudi. To pomeni ravno toliko v evropskih zadevah preizkušenih oseb in to je velik kadrovski potencial v našem prihodnjem delovanju v EU. Istočasno je našo državo obiskalo še veliko več oseb z vsega sveta, ne le politikov, tudi njihovih strokovnih sodelavcev, gospodarstvenikov, novinarjev in drugih. Slovenija ni bila od osamosvojitve sem v svetu še nikoli tako medijsko izpostavljena in prepoznavna. To je spet velika naložba v prihodnost, če jo bomo znali izkoristiti. In ne nazadnje: znotraj Slovenije je bila od njenih nesojenih pokrajin daleč najbolj izpostavljena Gorenjska. Letališče na Brniku, rezidence na Brdu in hoteli na Bledu so bili bolj v rabi kot glavno mesto.

Zadnjo besedo pa namenimo tistemu, ki je v vseh teh rečeh odigral glavno vlogo. Objektivno ocenjevanje le-te v predvolilnem času ni več mogoče. V torek, 1. julija, sta bili na TV Slovenija dve najbolj gledani večerni uri namenjeni predsedovanju. Zadnjo besedo sta voditelja dala predsedniku vlade. Spraševala sta vljudno. Nevljudna pa je bila velika muha, ki se je pritihotapila v studio in sedla prvemu ministru ravno na glavo. Ta si pred kamerami in pred nacijo ni mogel privoščiti kretnje, ki je v takem primeru človeško običajna. Mirno je sedel, odgovarjal in prenašal nesramno nadlego. Zazdelo se mi je, da se je v tej muhi zbrala vsa tista medijska nadlega, ki ga tudi sicer obletava in večkrat ujeda kot hvali. No, kakorkoli že, priznati mu je treba, da je na čelu Sveta EU odigral veliko vlogo, največjo po tisti, ki jo je imel v osamosvojitvi države. Odgovor na vprašanje, ali mu bo to kaj pomagalo na bližnjih volitvah, pa je v rokah volivcev, ki so pri nas ravno tako nepredvidljivi kot na Irskem …