Šolanje na domu

Učiteljica 4. d na Osnovni šoli Škofja Loka-Mesto nam je poslala spise učencev svojega razreda, v katerih so razmišljali o šolanju na domu.

Četrtošolci iz Osnovne šole Škofja Loka-Mesto so v spisih strnili svoja razmišljanja o pouku, ki od sredine marca poteka kar na domu. Za objavo smo izbrali spisa učenke Majde Krajnik in učenca Anžeta Kržišnika.

Majda Krajnik: Bili smo pri pouku, ko nas po ozvočenju prekine obvestilo ravnateljice, da s ponedeljkom ne smemo več v šolo zaradi nove, zelo nalezljive bolezni. Najprej sem se novice razveselila, saj je bila moja prva misel, da končno ne bo treba vsak dan v šolo.

To veselje pa je že v petek minilo, saj je mami preko elektronske pošte dobila obvestilo, da bo šolanje odslej naprej potekalo na daljavo. Ker do sedaj nisem nikoli delala oziroma pisala z računalnikom, je bilo že to velik problem. Še slabše pa to, ker je bil pri hiši le en računalnik, v družini pa smo kar štirje šoloobvezni otroci. Tako je bilo prvo delo priti še do vsaj enega računalnika. Ko smo to rešili, pa je bilo treba narediti urnik, kako se bomo zvrstili, da bo vsak opravil svoje obveznosti. S sestro Andrejo se izmenjujeva, bratu Tilnu pa pomaga mami. Zdaj sem se tega pouka na daljavo že privadila in moram priznati, mi kar ugaja. Tudi jutranje vstajanje ob osmi uri ali še malo pozneje je fino. Velikokrat pa pri pisanju nalog pogrešam razlago učiteljice. Tudi zapiske, ki smo jih delali pri pouku, si bolje zapomnim, kot če snov prepišem iz računalnika. Dnevno za šolo porabim približno dve uri, preostali čas pa seveda pridno izkoristim, da sem zunaj. Pazim na nečaka Kristjana, veliko kolesarim in seveda moram pomagati tudi očetu na žagi, mamici pa v kuhinji in v hlevu. Seveda pogrešam tudi svoje sošolke in sošolce in prijateljice iz šole. Upam, da se kmalu spet srečamo.

Anže Kržišnik: Kaj, šola se zapira za dva tedna?! Najprej sem se te novice zelo razveselil, sčasoma pa sem spoznal, da to niti ni tako dobro. Zadnji petek, preden smo ostali doma, smo bili v razredu samo trije učenci in učiteljica.

Prvi ponedeljek, ko sem začel delati šolske naloge preko računalnika, sem bil zbegan in sem se kar »lovil«. Vse je bilo tako novo. Še dobro, da igram igrice, da vsaj vem, kje se prižge računalnik. Pri delu na računalniku sta mi pomagala tudi mami in ati. S sestrico sva si računalnik delila, zato je večkrat prišlo do manjkajočih snovi, predvsem meni. Ampak z novo učiteljico Nežo Mali, to je mojo mami, smo to uredili. Ko sta minila dva tedna šolanja na domu, sem mislil, da bomo šli že v šolo. A žal do tega ni prišlo. Pri šolanju doma mi je všeč, da ni treba tako zgodaj vstajati, da lahko med poukom jem jabolka in da se lahko malo igram, ko se naveličam dela. Nova učilnica je bila kar v redu in učiteljica tudi. Včasih pa je bila tudi zelo stroga. Učilnica je svetla in nova, v njej je prisoten tudi mucek. Tega pa v šoli ni. S sošolci in sošolkami smo se pogovarjali po elektronski pošti in na komunikacijskem kanalu. Videli se pa nismo nič, samo po slikah. Učiteljici sem po spletu poslal nekaj fotografij. Ko sem bil prost, smo šli z družino v hribe in na kolo. Zanimiva stvar je bila, da je moj ata našel srnino okostje. S sestrico sva šla velikokrat na vikend od starih staršev, kjer skačeva na trampolinu. Večkrat prideta tudi sestrična in bratranec.

Šolanje na domu mi ni tako dobro, ker pogrešam razredni direndaj. Všeč mi pa je, ker sem se pri delu z računalnikom naučil veliko novega. Doma mi je že zelo dolgčas in vse zelo pogrešam. Upam, da bomo kmalu spet odšli v šolo.