Pred seboj vidi olimpijsko kolajno

Nekdanji svetovni mladinski prvak v superveleslalomu Miha Hrobat je kljub težavam z zdravjem zadovoljen z minulo sezono, v naslednjih pa bo vse naredil za svoj že zdavnaj postavljeni cilj – olimpijsko kolajno. Trenutno nabira kondicijo in čaka na treninge na snegu.

Kranj – Kranjčan Miha Hrobat se je športu, predvsem pa smučanju, zapisal že zelo hitro. Kljub občasnim težavam z zdravjem je član Alpskega smučarskega kluba Triglav pri 25-letih prepričan, da bo uresničil svoje sanje in osvojil olimpijsko kolajno.

Minulo sezono ste končali kot trideseti najboljši smučar v superveleslalomu na svetu. Ste s tem zadovoljni?

Zadnja sezona je bila zame gotovo malo nenavadna. Na koncu sem dosegel najboljšo končno skupno uvrstitev v karieri, trideseto mesto v superveleslalomu. To mi je uspelo z nekaj zelo dobrimi tekmami. Vseeno pa nisem uresničil pred sezono zadanih ciljev. Vzrok za to so bile gotovo tudi težave s hrbtom. Že sredi sezone so se pojavile precej hude bolečine, kot so nato ugotovili zdravniki, je bila vzrok za to degeneracija dveh diskov. Bolečine so se nato pojavile tudi proti koncu sezone, ko sem imel težave v predelu lopatice, tako da sem dva dni moral ležati v bolnišnici. Izpustil sem tekmo v Hinterstoderju, kar je pomenilo, da sem izgubil tudi mesto za nastop v finalu. Kasneje sem sicer šel v Kvitfjell na Norveško, kjer pa še nisem mogel nastopiti tako, kot bi lahko. Nato pa so se tekmovanja končala. Če potegnem črto, je bila zame sicer to najboljša sezona doslej, ne pa takšna, kot sem si želel in načrtoval.

Ste član naše reprezentance za hitre discipline. Je superveleslalom disciplina, ki se ji najbolj posvečate ali še kdaj razmišljate o tehničnih disciplinah?

Tri, štiri leta se res bolj posvečam hitrim disciplinam in letos bo četrta sezona, ko bom član reprezentance za hitre discipline. Gotovo je disciplina, ki se ji najbolj posvečam, superveleslalom. To pomeni, da treniram in tekmujem tudi v smuku. Prav tako tekmujem v kombinaciji in zato moram trenirati tudi slalom. Gotovo je zato treba biti vsestranski smučar, čeprav v slalomu in veleslalomu sedaj ne tekmujem. Treniramo pa vse discipline, saj je za zadnja leta značilen trend, da so tudi smuki tehnično zahtevnejši.

Kako ste sprejeli dejstvo, da je sezona predčasno zaključena?

Moja zadnja tekma je bila na začetku marca v norveškem Kvitfjellu. Ko smo potovali proti domu, je bilo že jasno, da bo tudi pri nas kmalu podobna situacija, kot je bila na Kitajskem. Načrtovali smo sicer krajši trening v Kranjski Gori in Sella Nevei, vendar je bilo hitro znano, da se sezona zaključuje, da so vse tekme svetovnega pokala odpovedane, da je odpovedano državno prvenstvo in da se prekinejo tudi treningi.

Kako ste se prilagodili novi situaciji, dejstvu, da nenadoma ostajate doma?

Ni mi bilo težko, saj sem bil celo zimo od doma, in tudi če bi sezona trajala še en mesec, bi si nato vzel nekaj časa zase. Prvih 14 dni sem zgolj ohranjal kondicijo in čakal, ali bomo sploh še kaj šli na sneg. Ko je bilo jasno, da se to še nekaj časa ne bo zgodilo, sem se nekako odklopil od smučarije. Z dekletom sem bil v Ljubljani, veliko sva ustvarjala v kuhinji. Ker v hotelih ni kaj prida hrana, ko sem doma, rad kaj dobrega pojem. Precej sva hodila okrog v naravo, nato pa sem začel treninge, ki jim tudi sedaj posvečam večino časa. Poiskal sem si tudi novega kondicijskega trenerja, saj ga sedaj v ekipi ne bomo več imeli. Tako sedaj delam z Mitjo Bračičem, s katerim sodeluje tudi Žan Kranjec. Delam različne vaje, veliko sem na kolesu, tečem in podobno. S prijatelji iz reprezentance smo imeli dva sestanka po Zoomu, družimo se na družbenih medijih, sicer pa se v zadnjih dveh mesecih nismo videli.

Avstrijski smučarji naj bi te dni že začeli trenirati na ledenikih. Kdaj naj bi vi šli na sneg?

Trenutno tega še ne vem, vem le, da smo se pogovarjali, da bi šli na Kanin. Vendar je potem padla odločitev, da tega ne moremo in zato za zdaj še težko rečem, kako bo. Morda bo znano že v naslednjih dneh. Ko se bo odprla meja z Avstrijo, bomo gotovo šli na treninge tudi tja. Sicer pa imamo več različnih načrtov, kako naj bi potekali poletni treningi. Odvisno bo od zdravstvene situacije pri nas in v svetu. Po najbolj optimističnih načrtih naj bi šli konec avgusta v Čile, lahko pa se zgodi tudi, da ne bomo mogli prav daleč. Zavedam se, da je naša zveza zaradi nastalih razmer v slabši kondiciji, zato bomo morali reprezentanti tudi sami kar nekaj prispevati za stroške. Kondicijskega trenerja si plačujem sam, gotovo bo stroškov še kar nekaj. Zato trenutno tudi iščem dodatne pokrovitelje.

Si v teh časih sploh lahko postavljate cilje za naslednje sezone?

Cilje imam. Seveda vem, da bomo morali biti glede treningov bolj iznajdljivi, toda v glavi imam že načrt, kaj si želim. S trenerji sicer o tem še nismo govorili, vem pa, da si želim napredovati. Največja sprememba, ki si jo želim doseči, je, da že na treningih skušam prikazati tekmovalne vožnje in v sebi zakoreniniti napadalno vožnjo in hitrost. S tem ne bo tako velike razlike med treningi in tekmami, kar mislim, da bi lahko pomenilo boljše rezultate.

Prihajate v najboljša smučarska leta, ko ste še dovolj mladi, pa vendar imate že nekaj dragocenih izkušenj. Kaj si še želite doseči?

Zavedam se, da si lahko zadam visoke cilje, ki se potem morda ne uresničijo. Že pred leti sem povedal, da si želim olimpijsko kolajno, in za tem tudi stojim. To je tudi cilj, za katerega delam. Pred seboj imam vsaj dva ali tri nastope na olimpijskih igrah, in dokler se moja kariera ne bo končala, bom v to tudi verjel.