Argentinci radi zamujajo

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. maj 2020 / 13:21

Škofjeločan Marko Žnidaršič že deset let živi v Argentini. Še vedno se ni navadil, da se Argentinci pri vsakem srečanju poljubljajo. Zanje so značilni tudi zamujanje, druženja ob peki na žaru in nogometna evforija. Marko je prav ta čas na podaljšanem obisku v Sloveniji, saj mu koronavirus preprečuje vrnitev.

Marko Žnidaršič že desetletje in pol živi v tujini, kjer se preživlja kot učitelj smučanja. Najprej ga je leta 2005 želja po nečem novem vodila v Severno Ameriko. »Tam se je dalo živeti in dobro zaslužiti kot inštruktor smučanja. Zaslužek je bil trikrat boljši kot v Sloveniji,« se spominja 38-letni Škofjeločan, ki se je nato pred desetimi leti ustalil v Argentini. V osmo največjo državo na svetu ga je pripeljala ljubezen do Argentinke, s katero sta si dom ustvarila v mestu Bariloče na jugu Patagonije. Tam je veliko vetra in možnosti za kajtanje na jezeru Nahuel Huapi pa tudi za poučevanje smučanja v smučarskem središču Cerro Catedral, je povedal.

Z družino vsako leto za mesec dni obišče Slovenijo. Njegov letošnji obisk bo precej daljši, saj je zaradi koronavirusa in odpovedanih letov obtičal v Škofji Loki, kamor je iz vroče, poletno razgrete Argentine pripotoval v začetku februarja. »Zadnje novice iz Argentine pravijo, da se ne bom mogel vrniti vsaj do konca septembra,« je razočaran Marko, ki še posebej pogreša sedemletno hčer. Tej se je skupaj z materjo uspelo vrniti v Argentino še pred začetkom karantene, medtem ko je bilo za Marka že prepozno. »Upam, da se bodo razmere hitro uredile in da bom lahko kmalu potoval nazaj.«

Covid-19 zelo vpliva na življenje v Argentini. »Zdravstvo ni tako dobro urejeno in ne bi preneslo veliko obolelih pa tudi ljudje niso tako disciplinirani kot v Sloveniji. Zato imajo še bolj strogo karanteno, iz hiše lahko gredo samo v nujnih primerih.«

Življenje v Argentini je, kot poudarja, nadvse zanimivo. Komunikacija mu po selitvi tja ni predstavljala večjih ovir, saj je španščino hitro usvojil, je pa precej več težav imel s sprejemanjem njihove kulture. »Ta sloni predvsem na poljubljanju pri vsakem srečanju ne glede na spol in poznanstvo. Tega se še do danes nisem navadil!« je priznal in opozoril še na eno lastnost Argentincev: zamujanje, ki tja do dveh ur ne predstavlja večjega problema.

V Argentini veliko dajo na druženje z razširjeno družino. »Ob koncih tedna vedno pečejo asado – žar za družino in prijatelje, kar v Sloveniji ni tako pogosto.« Ne le po asadu in tangu, Argentina je znana tudi po nogometu. »Z njim se ne more nič primerjati, nogomet je pri njih več kot religija. Južnoameriško prvenstvo in svetovno prvenstvo sta dogodek leta, takrat so pozabljene vse finančne težave in zamere.«

Življenjski standard je v Argentini slabši kot pri nas. »Tam večina živi iz rok v usta, le redki varčujejo in vezave denarja na banki niso običajne. Razlog za to je tudi inflacija, ki je zelo visoka, tudi do 30 odstotkov letno. Tudi brezposelnost je več kot 30-odstotna,« je pojasnil. Povprečna plača sicer znaša petsto evrov. »Socialna varnost ni zagotovljena, javno izobraževanje je slabo. Če želiš otroku zagotoviti dobro izobrazbo, ga moraš poslati v zasebno šolo, kar pa stane skoraj štiristo evrov na mesec. Revščina je zelo velik problem cele Južne Amerike, prav tako kriminal. Tolpe se v getih spopadajo med sabo in s policijo. Ne smeš pustiti odklenjenih vrat ali se prosto sprehajati.«

Marko je v stikih tudi s potomci slovenskih izseljencev v Argentini. »V Bariločah je več kot sto Slovencev, ki so med seboj zelo dobro povezani. Še zmeraj zelo dobro govorijo slovensko, čeprav so že četrta generacija. Velikokrat se srečamo in igramo tarok, imamo tudi slovenske smučarske tekme.«

Znanje slovenščine mu je sicer uspelo prenesti tudi na hčerko. »Z njo se pogovarjam samo slovensko in moram reči, da že govori tekoče slovensko, pa čeprav večino časa preživi v Argentini.«