Tokrat bomo pometali pred svojim pragom

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Gorenjska / sreda, 22. april 2020 / 16:53

April je tisti mesec, ko smo v naših krajih vedno tradicionalno množično udeleževali čistilnih akcij. Sploh v letih, ko so okoljevarstveniki, združeni v organizacijo Ekologi brez meja, dali prve pobude za akcijo Očistimo Slovenijo: pretekli konec tedna, 17. aprila, je minilo natanko deset let od tiste legendarne sobote, ko je kar 270 tisoč ljudi oziroma več kot 13 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije odstranilo šestdeset kubičnih metrov ali 12 ton odpadkov z več kot sedem tisoč divjih odlagališč, ki so jih prostovoljci popisali v mesecih pred tem.

Akcijo smo v naslednjih leti še ponovili, Ekologi pa so svojo energijo vse bolj usmerjali širše in globlje, s ciljem, da pomagajo ustvariti družbo, ki se bo zavedala okoljskih težav in jih odgovorno reševala, družbo z ozaveščenimi posamezniki, ki jim bo jasno, da je v osnovi treba predvsem ustvariti manj odpadkov. To je namreč edini način, da se spopademo s problemom hude preobremenjenosti okolja s tistim, kar odvržemo in odlagamo pred svoj prag – nato pa se slepimo, da je izginilo.

Pa ni. O tem govorijo do roba in čez napolnjena odlagališča odpadkov, s katerimi ne vemo, kaj bi. Ne bi jih imeli na očeh, ne bi jih imeli na svojem pragu, ne bi jih imeli v svoji občini, ne bi jih imeli v …. Kje pa bi jih imeli? Pri sosedu? Preko državne meje? Na drugi celini?

Da so odpadki velikanski problem zaradi našega odnosa do njih, se je posebej jasno pokazalo tudi v dneh, ko smo zaradi epidemije številni ostali doma. Ob sprehajalnih poteh je polno odvrženih papirnatih robčkov, pred trgovskimi centri delavci pobirajo plastične rokavice, celo maske, na zbirnih otokih, ekološki smo jim rekli včasih, se kopičijo vreče z raznovrstnimi smetmi, ki jih komunalna podjetja ne utegnejo sproti odvažati in kažejo na naš odnos: samo da imam na svojem vse urejeno. Kar je na oni strani meje mojega, ni več moja stvar.

Kako radi se tudi pri odpadkih zanašamo na druge! Še do nedavnega so bili tako v številnih zgornjegorenjskih krajih za vse, kar je bilo nasmeteno, v glavnem krivi drugi: turisti, »vikendaši«. Teh že več kot mesec dni ni, pa so v Mojstrani kljub temu zgroženi nad odvrženimi pločevinkami v soteski Mlačca, na Bledu nad polomljeno klopjo ob sprehajalni poti, v Radovljici pa nad robčki in plastiko ob sprehajalnih poteh …

Si bomo vendarle vzeli čas in imeli voljo, da se sprijaznimo s tem, da je odgovornost vsakega od nas, da pomete pred svojim pragom? In da se prag se ne konča na domačem dvorišču, v občini ali državi?