Mati koroških cerkva

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / sobota, 11. april 2020 / 11:08

V srcu nekdanje Karantanije je na vzpetini sredi vzhodnega dela celovškega polja prvi katoliški misijonar in škof med Slovenci Modest postavil cerkev. S tem se je začela zgodba o Gospe Sveti oziroma Maria Saal po nemško. Kdaj natančno je bilo to, ni znano. Zanesljivo pa je bilo zelo zgodaj, kar dokazujejo kamni iz Virinuma, rimske province na tem območju, ki so vgrajeni v nekatere dele cerkve, še posebej v svetilnik pred njo. Zato si gosposvetska cerkev, posvečena Marijinemu vnebovzetju, zasluži naziv mati koroških cerkva, saj je najstarejša cerkev na slovenskem naselitvenem ozemlju.

Pogled na cerkev z dvema zvonikoma, dvignjeno nad celovško ravnico, je res veličasten. Zgrajena je bila v poznogotskem slogu med letoma 1439 in 1490. Notranjščina je triladijska in je enkratna zaradi slikarij, oltarjev in druge opreme. Baročni glavni oltar je iz leta 1714. Osrednje mesto ima kip sedeče Marije z Jezusom iz leta 1425, ob njej pa so kipi apostolov Petra in Pavla ter svetih Gregorja in Ruperta. Na koru so orgle iz leta 1735, v severnem od dveh zvonikov pa je obešen 6608 kilogramov težak zvon iz leta 1687, ki je najtežji bronasti zvon na Koroškem. Pri raziskovanju zgodovine cerkve in obnovah so odkrili številne freske. Najstarejše segajo v leto 1435 in se nanašajo na Jezusovo otroštvo. Za slovensko zgodbo na Gosposvetskem polju pa je posebej pomembna severna stranska ladja s kapelo Barbare Sachs. Darilo dobrotnice je tudi zadnji dom škofa Modesta. Nad otroškim sarkofagom, v katerega so položili svetnikove relikvije, je na šestih stebrih postavljena kamnita oltarna miza, za katero domnevajo, da je ostanek glavnega oltarja v nekdanji Modestovi cerkvi. Posebnost Gospe Svete je tudi gotski kamniti svetilnik iz leta 1497, ki so ga postavili na nekdanjem pokopališču in velja za najlepšega od osmih ohranjenih na Koroškem.

Gospa Sveta ni več božja pot na Slovenskem, ostaja pa slovenska božja pot, je zapisal Franci Petrič v svoji knjigi Slovenske božje poti. Ta del Gosposvetskega polja so še v 19. stoletju poseljevali Slovenci, potem pa se je začelo njihovo izginjanje. Do leta 1920 so v cerkvi pri Gospe Sveti še redno maševali v slovenščini, potem pa vedno manj. Slovenske maše so le občasno, najpogosteje maja, ko Slovenci romajo sem k šmarnicam. H Gospe Sveti pa posamično ali organizirano prihajajo romarji iz Slovenije. Cerkev in vojvodski prestol v ravnici pod cerkvijo sta običajno tudi ena od postaj naših izletov na Koroško!