Potepanje po Veliki planini

Tokrat so se udeleženci izleta z Gorenjskim glasom potepali po Veliki planini, v popoldanskih urah pa v Kamniku uživali v festivalskem vzdušju narodnih noš.

Glasovci smo bili med prvimi jutranjiki, ki smo se odpravili na daljši sprehod po Veliki planini. Ker je bila nedelja, vreme jesensko sončno, se je na Planini kaj kmalu trlo obiskovalcev.

Posebno doživetje je bila dvosedežnica, ki nas je popeljala na vrh Velike planine, potem pa smo v družbi planinskega vodnika Luka Podbrežnika nadaljevali peš proti pastirskemu naselju. Kar nekaj je bilo izletnikov, ki jih je zanimal nakup mlečnih dobrot – predvsem sira, tako da smo se najprej ustavili v pastirskem stanu Gradiškovih. Mimogrede nam je navihana in nasmejana izletnica Marija Česen razložila, kako je bilo, ko je sama pomagala na planšariji (na planini Prevala, če sem si prav zapomnila). Za masounek se še spomni recepta, pozna pa tudi nekaj kulinaričnih trikov za dobro skuto.

Kapela Marije Snežne ni daleč od omenjenega pastirskega stanu. Malce je dvignjena nad pastirskim naseljem, prvotno pa je stala na tem mestu že pred 2. svetovno vojno. Med vojno so jo nemški vojaki požgali, leta 1988 pa so jo na pobudo pastirjev ponovno postavili. Posvečena je Mariji Snežni, o čemer govori že njeno ime. Preskarjev muzej se nahaja le nekaj minut hoje od kapele. Prepoznaven je že po njegovi zunanjosti, saj je danes edina koča, ki s svojo obliko, majhnostjo ter skromno opremljeno notranjostjo izstopa med drugimi pastirskimi stanovi.

Hoja je zlakotnila naše želodčke. Na poti do gostišča Zeleni Rob, obljubljenega ričeta, jote ter palačink nam je Luka pokazal še jamo Vetrnico, ki je ena najbolj znanih naravnih znamenitosti planine, njena posebnost pa je, da krpe snega v njej najdemo tudi v poletnih mesecih.

Nedelja, čas kosila in prijetno sonce (čeprav nas je večino časa spremljal veter, tako da kape, rute in druga pokrivala niso bili odveč) so prispevali k temu, da so imeli v gostišču polne roke dela z žejnimi in lačnimi pohodniki, pa tudi kolesarji, ki smo jih kar nekaj srečali med sprehajanjem po Veliki planini.

In tu sem med čakanjem na joto spoznala Mašo. Mlado in pogumno še ne petletnico, ki je prisedla, mi zvedavo rekla 'živijo', potem pa mi je razložila, da pot ni bila naporna, sicer pa ima za hojo obute 'super dobre' čevlje.

Po vrnitvi v dolino smo se ustavili še v Kamniku, na že kar 40. Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine. Najbolj je navdušila povorka narodnih noš iz različnih slovenskih pokrajin in z gosti iz tujine, nekaj pa nas je vonj zvabil v dolge vrste pred stojnice, kjer so med drugim prodajali kar 40-metrsko kamniško klobaso.