Marko v predstavi Ob zori Ivana Cankarja v priredbi Katarine Morano in v režiji Žige Divjaka (2018) / Foto: Nada Žgank

Najboljši, ko je na limitu

Do skrajne meje fizične in psihične vzdržljivosti pretresljivi Marko, nevarni in fizično naelektreni Rysiek ter psihično razrvani Osvald je v predstavah Ob zori, Naš razred in Strahovi igralec Prešernovega gledališča Blaž Setnikar. Letošnja nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke zadnjih dveh let gre nedvomno v prave roke, enemu najprodornejših igralcev mlajše generacije. Z Blažem sva se pogovarjala v gledališko »praznem« času in v pričakovanju nove premiere Škofjeloški pasijon.

»Na neki način se moraš pustiti tudi zmanipulirati – in pri vseh treh predstavah sem imel dobro priložnost približati se svojim limitom. Nekaj, kar sicer naš naravni mehanizem poskuša nadzirati in omejevati. In to področje je tisto, ki bo vedno dalo nekakšen rezultat.«

Z Dušo Počkaj nista bila sodobnika, pa vendarle – glede na to, da se nagrada imenuje po njej: kje v svojem spominu jo imate?

Z gospo Počkaj sva se zgrešila za eno leto, tako da se je spomnim bolj iz filmskih klasik, težko bi ob tem ne omenil ikoničnega Plesa v dežju. Kako le se mi ne bi vtisnila v spomin ta šarmantna in karizmatična dama z milim pogledom. Kakšne radosti in žalosti so za tem pogledom bile, naj ostane igralkina skrivnost, jih pa je vsekakor zelo jasno prenesla na trak, pa verjetno tudi na oder, in častno je nositi nagrado z njenim imenom.

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste izvedeli za stanovsko nagrado?

Na to, kako se pravzaprav stvari zgodijo, ko jih ne pričakuješ. Ravno sem malo zaspal, ko me je poklical predsednik ZDUS, in šele po koncu pogovora sem se dokončno prebudil. Nagrada zadeva delo v dveletnem obdobju in prešinilo me je, skozi kake dušne nemire in vzhičenja greš v dveh letih dela, potem pa te nekoč kasneje na oblačen dan v karanteni tako lepo razveseli še ena potrditev, da to delo ni spregledano.

V obrazložitvi k nagradi berem: »V zadnjih dveh sezonah je s svojim izjemnim občutkom za sodobno psihološko igro potrjeval igralsko zrelost, ki svojo prepričljivost črpa iz psihološke poglobljenosti, izredne psihofizične erupcije ter pretanjenega igralskega instinkta.« Vaši zadnji dve sezoni sta res vrhunski, kar potrjuje tudi publika. Kako ju sami ocenjujete, čemu pripisati vašo igralsko moč v tem času?

Vse tri vloge, ki jim gre nagrada, so imele poleg vsega omenjenega predvsem tudi zunanje ključne elemente – dobre ekipe, dobre režije, dobre tekste, seveda gre zasluga tudi umetniškemu vodstvu gledališča, ki mi takšne vloge zaupa. Eruptivnost in instinkt vendar morata imeti trdno podlago, da veš, v katero smer se pognati. Na neki način se moraš pustiti tudi zmanipulirati – in pri vseh treh predstavah sem imel dobro priložnost približati se svojim limitom. Nekaj, kar sicer naš naravni mehanizem poskuša nadzirati in omejevati. In to področje je tisto, ki bo vedno dalo nekakšen rezultat. Tudi kot gledalec to cenim. Pri nobenem procesu nisem ob prvem površnem branju teksta česarkoli pričakoval in tudi zdaj, ko berem obrazložitev ob nagradi in razmišljam o teh vlogah, me za trenutek preplavi spomin, tudi bolečina ali pa nasmeh, vendar je treba potem to zapreti in priklicati takrat, ko to spet potrebuješ.

Bi katero od teh treh vlog lahko še posebej poudarili na način, ko si človek reče: »Tole mi je pa res uspelo.«

Bilo bi krivično kar tako izbrati; na neki način so, kot posledica zgoraj naštetega, uspele vse tri. Težko bi se racionalno opredelil, vsako od treh vlog vendar vidim popolnoma drugače kot vsi, ki sedite v publiki. Šlo je za tri čustveno nabite predstave, uprizarjati posilstvo ali lastno smrt od zunaj gledano ni lahko; poleg tega je treba v tem vrtincu iskati lahkotne ali življenjske elemente. In to je zelo specifično delo, ki zahteva dobre odločitve, te pa so stvar celotne ekipe. Dostikrat se zalotim, kako sam s sprejemanjem odločitev odlašam; takrat še posebno cenim ljudi, ki znajo v trenutkih vrtinca umirjeno oceniti situacijo. Taka zbranost je še kako potrebna tudi v teh tednih, ko ne vemo, kam drvimo, ko si preurejamo svoj vsakdan z namenom pomagati in reševati druge in sebe, šele čez čas pa bomo lahko videli, kako nam uspeva.

Kako vzdušje karantene vpliva na vas in mogoče tudi na igralski ansambel Prešernovega gledališča – zadnja letošnja premiera Škofjeloški pasijon je bila tako rekoč pripravljena …?

Naše delo je v prvi vrsti stati na odru, pred kamero … Trenutno je ta plat ohromljena, vendar ostajamo v stiku, se pogovarjamo. To je čas, ko se lahko izpopolnjuješ, spremljaš in srkaš že nastalo umetnost in seveda dogajanje v svetu in družbi; naše delo je vendar osvetljevanje vsega tega. Razmisliti je treba, kaj lahko doprineseš ta trenutek, po drugi strani pa se mi zdi tudi prav, da se, kdor le ima možnost, malo umiri in zadiha. Počitek ni vedno stagniranje, je iskanje neke zdrave osnove za vsakršno nadaljnje delo.

Kako sicer preživljate čas v znamenju #ostanidoma?

Težko je biti neobremenjen ob vsej tej negotovosti. Vsi se sprašujemo, kaj še pride in koliko časa bo še trajalo. Večkrat pomislim na tiste, ki so trenutno v prvih vrstah, za katere je reševanje trenutne situacije najbolj stresno. Ta čas naj preživlja vsak glede na zmožnosti, ki jih ima. Bistveno je, da ohranimo trezno glavo; prišli bodo dnevi, ko bo vse to odzvenelo, takrat bomo morali postaviti toliko stvari na svoje mesto.

Vam stanje, v katerem se je znašel svet, daje kakšne dodatne namige za »pasijon«?

Asociacij je veliko, v pasijonu se zvrstijo vsi, ne glede na sloj, temni usodi ne uide prav nihče; vendar nikar tako črnogledo. Prav vsakdo od nas je postavljen pred to preizkušnjo, a glejmo na to kot na priložnost, da se spet povrne nekaj izgubljene človeškosti in sočutja. Gotovo se vsako (po)trpljenje odlaga nekje na osebni rasti. Tudi veliko lepih in spodbudnih besed je povedanih v zadnjem času, težko še sam karkoli pridodam. Nekje v meni se vse to akumulira in gotovo pridejo ti namigi v pravem trenutku na površje, tudi to je moje poslanstvo.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Nasveti / torek, 24. november 2009 / 07:00

Kaj pa "ajmoht" brez dirke?

Sreda se je pretakala v četrtek in kranjske ulice so bile take kot so prvega januarja tam nekje okoli osme ure zjutraj. Popolnoma prazne.

Objavljeno na isti dan


Kronika / sreda, 16. januar 2008 / 07:00

Rop v Jeko-inu na Jesenicah

Jesenice - Danes popoldne so oropali Jeko-in na Jesenicah. Kot so sporočili s Policijske uprave Kranj, je neznani storilec ob 16.50 vstopil v poslovne prostore podjetja Jeko-in na Cesti ma...

Cerklje na Gorenjskem / sreda, 16. januar 2008 / 07:00

Nova pravila za taksiste

Za opravljanje taksi prevozov z avtomobili občina Cerklje na Gorenjskem po novem zahteva pridobitev dovoljenja in plačilo 240 evrov takse. Taksisti na brniškem letališču tega še niso storili.

Škofja Loka / sreda, 16. januar 2008 / 07:00

Nasprotujejo lokaciji čistilne naprave

Na javni obravnavi prostorskega načrta za komunalno ureditev naselij Godešič, Reteče in Gorenja vas-Reteče je bilo največ nasprotovanj glede lokacije čistilne naprave, ki bo v Gorenji vasi.

Prosti čas / sreda, 16. januar 2008 / 07:00

Razvedrilna Slovenija

V Razvedrilnem programu TV Slovenija so si pri oblikovanju programske ponudbe letos zastavili cilj zapolniti "vikend prime time" termine z gledanimi, vendar nacionalni televiziji primernimi razvedriln...

Prosti čas / sreda, 16. januar 2008 / 07:00

V spomin Miku Sossu

Dolgoletni Avsenikov basist je svojo barko, s katero je jadral po Jadranu, imenoval po najbolj znani Avsenikovi skladbi Golica.