Kritika čistega uma

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. marec 2020 / 18:07

»Doslej se je privzemalo, da se mora vse naše spoznanje ravnati po predmetih; vendar so se ob tej predpostavki izjalovili vsi poskusi, da bi o njih izvedeli kaj a priori skozi pojme, ki bi razširili naše spoznanje. Zato poskusimo enkrat, ali ne bi v nalogah metafizike napredovali bolje, če privzamemo, da se morajo predmeti ravnati po našem spoznanju, kar se sedaj že bolje sklada z iskano možnostjo spoznanja predmetov a priori, ki naj bi nekaj ugotovilo v zvezi z njimi, še preden so nam dani. S tem je ravno tako kot s prvimi mislimi Kopernika: potem ko mu razlaga nebesnih gibanj nikakor ni hotela steči, če je privzel, da se celotna zvezdna truma vrti okoli opazovalca, je namreč poskusil, ali bi bilo nemara kaj bolje, če bi privzel, da se vrti opazovalec, zvezde pa bi pustil stati pri miru. V metafiziki lahko, kar zadeva zor predmetov, poskusimo na podoben način. Če se mora zor ravnati po kakšnosti predmetov, potem ne vidim, kako bi lahko kaj vedeli o njih a priori; če pa se predmet (kot objekt čutov) ravna po kakšnosti naše zmožnosti zrenja, si lahko to možnost zelo dobro predstavljam. Ker pa ne morem ostati pri teh zorih, če naj postanejo spoznanja, temveč jih moram kot predstave nanesti na nekaj kot predmet in ga določiti z njimi, lahko bodisi privzamem, da se tudi pojmi, skozi katere izpeljem to določitev, ravnajo po predmetu, in tedaj se spet znajdem v isti zagati glede načina, kako bi lahko kaj vedel o njem a priori; bodisi privzamem, da se predmeti ali, kar je isto, izkustvo, v katerem jih je (kot dane predmete) edino mogoče spoznati, ravna po teh pojmih /…/ Kar zadeva predmete, kolikor so mišljeni zgolj skozi um, in sicer nujno, vendar sploh ne morejo biti dani v izkustvu (vsaj ne tako, kakor jih misli um), bodo poskusi, da bi jih mislili (kajti misliti se morajo vendarle dati), pozneje dali čudovit preizkusni kamen tega, kar privzemamo kot spremenjeno metodo v načinu mišljenja, da namreč o rečeh spoznamo a priori samo to, kar sami položimo vanje.« (str. 27–28)

Končno imamo v slovenščini in v eni knjigi še eno od temeljnih del svetovne filozofije, prvo od Kantovih treh Kritik. V njej je Kant izvršil svoj kopernikanski obrat v filozofiji. Ugotovil je namreč, da lahko bolje razloži naše spoznavanje, če privzame (poenostavljeno rečeno), da se predmeti ravnajo po naši zavesti in ne obratno. In tako je utemeljil klasični nemški oziroma novoveški idealizem. Knjiga je zahtevno branje. Si upate pogledati vanjo ali vanjo celo vstopiti?