Kolesarske poti v naši okolici

V tem letnem času se kolesarji počasi prebujamo iz »zimskega spanja«. Najbolj zagnani že kolesarijo, potovalni kolesarji pa smo začeli razmišljati o letošnjih potovanjih. Pri izbiri kraja, kamor bi se podali na kolesarsko avanturo, je pomembno tudi, kako je na lokacijah poskrbljeno za kolesarje, torej kako varne so ceste, kako je z oznakami krajev na kolesarskih stezah, ali obstajajo kolesarski zemljevidi, kako obzirni so vozniki avtomobilov. Na Glasovih kolesarskih potovanjih smo kolesarili skoraj po vseh bližnjih državah, zato bom skušal oceniti organiziranost kolesarskih poti v sosednjih državah in na Češkem. Razvrstil sem jih od najbolje do najslabše organiziranega sistema v državi. Opozarjam pa, da je to moja osebna izkušnja in se lahko razlikuje od vaše.

Najbolje za kolesarje skrbijo v Avstriji, saj imajo kolesarske steze najbolje urejene. Vsaka regija je izdala svoj kolesarski zemljevid, večina kolesarskih cest je povezanih v večji sistem, oznake poti so po vsej državi enotne, na kolesarskih tablah so razdalje do naslednjih krajev. Ob kolesarskih poteh so pogosto postavljeni servisi za kolesa in kolesarje ter penzioni, ki nudijo kolesarjem ugodne nočitve z zajtrkom, za katere največkrat predhodne rezervacije sploh niso potrebne. Najbolj obljudena in tudi najbolje organizirana je kolesarska pot ob reki Donavi, sledijo ji poti ob reki Dravi (Drauradweg) ter Muri in Innu.

Presenetljivo dobro so organizirane poti tudi na Češkem, kjer so se kmalu po padcu Berlinskega zidu zavedeli, kako zanimiv postaja kolesarski turizem. Tudi tam so podobno kot v Avstriji poti dobro označene vsaj v okolici turističnih krajev. Najbolje organizirana in priljubljena je kolesarska pot ob reki Vltavi, veliko poti je v okolici Prage in Brna. V celotni državi imajo enoten sistem označevanja poti in vsaj v turističnih krajih so poti in table dobro vzdrževane.

Madžarska ima dober sistem predvsem v okolici Blatnega jezera in glavnega mesta Budimpešta. Okrog Blatnega jezera je orientacija enostavna, saj mora kolesar paziti le, da se drži bližine jezera. Takoj ko zavije stran od turistično obljudenega kraja, pa označevalnih tabel ni več in kolesar je kmalu prepuščen samemu sebi in svoji iznajdljivosti. Hitro se lahko zgodi, da zaide na prometno cesto ali pa cesta enostavno izgine. Domačini v turističnih krajih znajo nemško, na podeželju si lahko pomagamo le z madžarščino, ki je za večino precej kompliciran jezik.

Italijanske kolesarske povezave so dobre, vendar se v večjih mestih rado zgodi, da se steza priključi na glavno prometno cesto, oznake izginejo ali niso vidne. Načrtovalci poti so pač po italijansko »šlampasti«.

Na Hrvaškem kolesarske steze šele nastajajo, predvsem ker si turistični delavci želijo tudi s promocijo kolesarskih poti podaljšati turistično sezono. V turističnih krajih dobiš kolesarski zemljevid, na katerem so vrisane steze, a pogosto se zgodi, da so neuporabni. Kolesarske steze so redko urejene, steza se nenadoma iz asfaltne spremeni v makadamsko ali pa se priključi na glavno prometno cesto, ki je preveč nevarna za kolesarjenje. Še najbolj urejene so poti v Istri in po nekaterih manjših dalmatinskih otokih, kjer promet oživi, ko pripelje na otok trajekt, potem pa vozil skorajda ni.

Slovenija se lahko primerja z Madžarsko. Opažam, da se v večjih mestih situacija premika na bolje, saj se mestne oblasti rade pohvalijo, da uvajajo trajnostno mobilnost. Na podeželju je nekaj kolesarskih poti. Kaže, da sta pri nas najbolj urejeni in priljubljeni Parenzana na Primorskem in pot med Jesenicami in Kranjsko Goro. Sicer so kolesarske poti najbolj urejene v Prekmurju. Pogrešam predvsem enoten sistem označevalnih tabel za vso Slovenijo. Na tem področju nas je prehitela marsikatera sosednja država.