En sam strašanski krik ...

»Lavina, lavina!« so pridrveli ruski ujetniki s prestrašenimi obrazi ... Strahovit plaz, ki je pridrvel s pobočij nad Vršičem, je 8. marca pred natanko sto leti pod seboj pokopal več kot sto ruskih vojnih ujetnikov, ki so gradili cesto čez prelaz. V njihov spomin so postavili Rusko kapelico.

»Dne 8. marca 1916 po kosilu sem bil namenjen na vrh, da si ogledam delo. Šel sem od naše koče proti vrhu ob enih. Bil je pravi metež. Ko pridem do Hude Ravne, zaslišim en sam strašanski krik iz nešteto grl, ki pa je takoj utihnil. Grem počasi naprej, pa mi kmalu pridrve naproti ruski ujetniki s prestrašenimi obrazi: »Lavina, lavina!« Pribežalo je tudi nekaj avstrijskih stražnikov. Vsi, kar jih je pribežalo z vrha, so bili tako prestrašeni, da nismo iz njih mogli spraviti ničesar jasnega. Tudi nazaj nismo mogli pripraviti nikogar. Vsi so izjavili, da se raje dado pobiti, kot pa da bi šli nazaj ...« Tako se je spominjal strašanskega snežnega plazu, ki je pridrvel z Mojstrovke, Franc Uran, ki je sodeloval pri gradnji ceste čez prelaz Vršič, v zapisu pod naslovom Kako se je delala cesta na Vršič, objavljenem v Planinskem vestniku leta 1957. Bela smrt je vzela sto deset ruskih vojnih ujetnikov in sedem avstrijskih stražnikov ...

Ujetniki gradili cesto

Kaj se je dogajalo pred stotimi leti, je proučeval zgodovinar dr. Marko Mugerli iz Gornjesavskega muzeja Jesenice. Pred desetimi leti, ob devetdesetletnici plazu, je obiskal dunajski vojni muzej, kjer hranijo številne dokumente iz tistega časa. »Ob devetdesetletnici plazu sem na Dunaju prebrskal arhiv in našel veliko dokumentov, iz katerih izhaja, kaj točno se je dogajalo pod Vršičem ...« pripoveduje dr. Mugerli. »Gradnja ceste čez prelaz Vršič se je začela konec leta 1914, ko so tudi pripeljali prve ruske vojne ujetnike, večinoma iz ujetniškega taborišča St. Pölten, 60 kilometrov zahodno od Dunaja. Ker je Avstro-Ogrska slutila, da bo Italija pristopila na stran Antante, je že pred napovedjo vojne začela graditi in utrjevati ceste proti primorski, goriški meji ... Ena od njih je bila tudi cesta čez prelaz Vršič, imenovana Cesta nadvojvode Evgena. V Kranjski Gori je bil vodja gradnje major Karl Riml, vojna taborišča pa so bila posejana po celi trasi gradbišča od Jasne naprej. Številke so različne, tako naj bi pri gradnji sodelovalo od 10 do 12 tisoč ruskih ujetnikov.«

Kot je opisoval Franc Uran, so ujetniki delali v strahotnih razmerah. »Nastanjeni so bili v barakah od Kranjske Gore do Trente. Te barake so bile zelo primitivne in pozimi zelo mrzle. Hrana ujetnikov je bila zelo slaba in nezadostna. Pri delu so bili razdeljeni v oddelke po 25 mož, ki jih je stražil en avstrijski vojak in en Rus – tolmač, navadno Jud, ki pa ni nič delal. Med ujetniki je bilo tudi dosti Nemcev od Volge. Ujetniki so bili slabo oblečeni. Ker so morali delati ob lepem in slabem vremenu, so imeli po večini vsi razcapane uniforme. Drugih oblek jim pa avstrijska vojna uprava ni dala. Zato so razsajale med njimi razne bolezni, kot navadna in krvava griža, celo kolera in črne koze, in jih je dosti pomrlo. Ravnali so z Rusi zelo grdo. Posebno nekateri inženirji in oficirji so se divjaško obnašali nad ujetniki. Za vsak najmanjši prekršek je bil ujetnik privezan na drevo, da je že v najkrajšem času padel v omedlevico. Potem so mu pljusknili mrzle vode v obraz, da se je zopet zavedel, in ga pustili tako viseti dve do tri ure ...«

Strahovito razdejanje

Poleg težaškega dela in mraza so nenehno grozili plazovi. Avstro-Ogrska je v plazovih izgubila številne svoje vojake, po nekaterih podatkih kar okrog šeststo. »Že leta 1914 so na zahtevo vojske na okrajnem glavarstvu v Radovljici naredili statistiko snežnih plazov in za Vršič zapisali, da se vsako leto z Mojstrovke sproži 400 metrov dolg in 150 metrov širok plaz, ki pa da ga je možno zajeziti z lavinskimi strehami,« je povedal dr. Mugerli. A tako velikega plazu, kot je prišel 8. marca 1916, ni pričakoval nihče ... »Osmega marca je bila cesta že zgrajena, na vrhu so še postavljali velik spomenik nadvojvodi Evgenu in utrjevali posamezne odseke. V dunajskem državnem arhivu so ohranjena telegrafska sporočila, ki opisujejo, kaj se je zgodilo. Eno prvih sporočil z Vršiča po nesreči je bilo poslano ob 17.20 na štab desete armade: da se je z Mojstrovke utrgal snežni plaz, ki je poškodoval Slovenske planinsko kočo, tovorno žičnico in zasul okoli 100 ruskih vojnih ujetnikov in tri može s tovorne žičnice.«

Franc Uran je v spominih zapisal: »Ko smo prišli tja, se nam je nudilo strahovito razdejanje. Tam, kjer je bilo prejšnji dan skoro 20 metrov visoko ogrodje Evgenovega spomenika, ni bilo videti ničesar več, le tu in tam je ležal v snegu kak zlomljen tram ali deska. Snega je bilo ogromno, bil je nabit. Ker je še vedno snežilo in je bil ves vrh v megli, se ni dalo še ničesar ugotoviti, od kje in kako je plaz prišel. Plaz je bil suh. Domneval sem, da se je morala utrgati na grebenih Mojstrovke opast, ki je padala na lavinsko področje in sprožila na novo zapadli sneg. Zato je še vedno obstajala nevarnost za nove plazove in to tembolj, ker se ni videlo na vrhove, da bi se presodilo, od kod preti nevarnost. Človeških trupel nismo videli nobenih. Šli smo do Tičarjevega doma. Pri tej koči se je plaz ustavil. Pred vrati, ki so bila vsa zasuta s snegom, ga je bilo več kot tri metre. Pričeli smo odkopavati, da bi prišli v kočo. Kmalu smo odkopali dva Rusa, ki sta bila že oba mrtva. Kazalo je, da jih je ubil puh. Čeprav se je takrat, ko se je gradil Tičarjev dom, previdno iskalo in določalo prostor, da bi bila koča varna pred plazovi, je le malo manjkalo, da je ni odnesel ta plaz, kajti bil je tako silen, da je kočo nagnil za približno 15 stopinj. Še danes se na koči opazi, da stene ne stoje navpično. Zlasti se to opazi tudi pri vhodnih vratih, ki so iz pravega kota. Oba mrtva Rusa smo vzeli s seboj in jih pokopali na Hudi Ravni. Ko pa so pri tej priložnosti, ob pogrebu teh Rusov, ostali ujetniki prišli do spoznanja, da bi bila reševalna akcija na Vršiču le potrebna, so se potem odločili, da bodo z odkopavanjem pričeli. Vsi niso šli, vendar pa jih je prihodnji dan šlo precej na Vršič in so pričeli z odkopavanjem, ker je tudi snežiti prenehalo. Sneg je bil trd in je bilo delo jako težko. Odkopali so kakih 15 ujetnikov in enega stražnika. Vsi so bili strahovito izmaličeni. Tramovje je nekaterim potrgalo glave, roke in noge. Da bi bila pod snegom še živa bitja, ni bilo niti govora. Kmalu po delu, še isti dan, je zopet prihrumel plaz na istem mestu. Zato je bilo vsako delo z odkopavanjem nemogoče in tudi ujetniki niso imeli več poguma. Plazovi so zasuli tudi obe postaji žičnice na vrhu in v grapi pod našo naselbino. Katastrofa je bila torej popolna. Ves promet čez Vršič je bil ustavljen.«

Ruska kapelica v spomin

V spomin vsem žrtvam so na 8. serpentini vršiške ceste postavili Rusko kapelico, ob njej pa je tudi grob ruskih ujetnikov. Spomenik na grobu je v obliki piramide z napisom v ruščini: Sinovom Rusije ... Ob kapelici se vsako leto v spomin na tragedijo ruskih vojnih ujetnikov srečujejo predstavniki Slovenije in Rusije; lani se je srečanja udeležil ruski premier Dmitrij Medvedjev, letos, ob stoletnici tragedije, naj bi po nekaterih pričakovanjih prišel celo ruski predsednik Vladimir Putin.