Novo kariero gradi z lego kockami

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. februar 2020 / 09:38

Po šestnajstih letih dela za globalno podjetje, kjer se je ukvarjala s financami, različnimi delovnimi procesi in načrtovanjem, se je Nataša Boncelj Ažman odločila, da je čas za novo kariero, saj v prejšnji službi po strokovni plati ni več videla možnosti za napredovanje. Novo priložnost je našla v lego kockah.

»Na točki, ko sem se odločila zamenjati kariero, so lego kocke našle mene, ne jaz njih,« poudarja diplomirana ekonomistka Nataša Boncelj Ažman. Mož ji je poslal povezavo do spletne strani, na kateri je bil oglas za trening metodologije Lego Serious play. »Gre za organizacijo delavnic, ki so namenjene reševanju določenih izzivov, s katerimi se srečujejo podjetja ali organizacije, pri čemer se lego kocke uporabljajo kot medij za izražanje,« je pojasnila in dodala, da ni oklevala niti za trenutek. Na omenjeni delavnici je pridobila certifikat, ki ji omogoča, da zdaj tudi sama izvaja delavnice, pri katerih uporablja to metodologijo. Ustanovila je tudi lastno podjetje, ki ga je poimenovala Kocka na kocko. V Sloveniji ima po njenih besedah ta čas omenjeni certifikat dvajset posameznikov, od tega trije na Gorenjskem.

Metodologijo sta za potrebe podjetja Lego razvila znanstvenika iz poslovne šole IMD v Švici. »Povezala sta se s takratnim lastnikom podjetja Lego, in ko so v metodologijo vnesli kocke kot medij, je začela delovati,« je pojasnila Nataša Boncelj Ažman in dodala, da so jo najprej uporabili za razvoj nove strategije lastnega podjetja, ko so se konec devetdesetih let prejšnjega stoletja morali soočiti s konkurenco novih igrač. »V svetu je ta metoda že zelo uveljavljena, pri nas pa je prisotna zadnja tri leta,« je razložila. Kot pravi, je metoda uporabna na različnih področjih. Na delavnicah tako udeleženci s pomočjo lego kock iščejo odgovore, kako izboljšati komunikacijo, kako priti do novih produktov, katere so veščine in kompetence dobrega vodje in podobno. Delavnic ne pripravlja zgolj za podjetja, ampak tudi za vrtce in šole, sodelovala je že tudi z razvojno agencijo. »Delavnico sem pripravila tudi na zasebnem praznovanju rojstnega dneva. Skupina šestdesetletnikov, med katerimi se večina ni poznala med sabo, je iskala možnosti za skupni dopust v okviru podaljšanega konca tedna.« In kljub zelo raznolikim željam se jim je na koncu uspelo uskladiti.

Na delavnicah se po besedah Nataše Boncelj Ažman zbere do največ deset ljudi, pri čemer vsak dobi svoj set lego kock. »V prvem delu se osredotočimo na spoznavanje lego kock in veščine gradnje ter obenem spoznavanje metodologije,« je razložila in pojasnila, da zato pred udeležence najprej postavi čisto osnovno nalogo, kot recimo naj zgradijo stolp iz kock. »Že pri tem se pokaže raznolikost v razmišljanju – prvi bo razmišljal o barvi, drugi o stabilnosti, tretji se bo trudil postaviti čim višji stolp. Vsakega žene druga stvar. Nekdo je previdnež, nekdo estetik, spet drugi so zelo ciljno usmerjeni.« In to je tudi cilj, saj želijo zbrati čim bolj različna mnenja. V nadaljevanju udeležence spodbudi k izražanju s pomočjo lego kock. »Naročim jim recimo, naj vzamejo figurico in ji dodajo kocko, s katero bodo izrazili svoje jutranje razpoloženje,« je razložila Nataša Boncelj Ažman, pobrskala med kockami na mizi in svoji figurici na glavo posadila ogromen rumen klobuk, v roke pa položila rožnato cvetlico. »Tako sem se jaz počutila danes zjutraj,« se posmeje. Na ta način se po njenih besedah tudi ustvari medsebojno zaupanje, izražanje je kakovostnejše, sporočilnost vsebine pa močnejša. »Obenem tako izvedo tudi veliko novega o sebi, se sprostijo in povežejo, komuniciranje pa poteka na igrivi, a kljub temu resni ravni.«

Po bolj sproščenem uvodu se namreč posvetijo resnim temam oziroma temu, kar z delavnico pravzaprav želijo doseči. Če je cilj recimo izboljšati komunikacijo na internih sestankih, vsak iz lego kock izdela svoj model, kaj zanj predstavlja dobra komunikacija. »Ker sestavljajo vsak zase, bodo povedali natanko tisto, kar resnično mislijo oziroma želijo povedati, nove zamisli pa prispevajo prav vsi. Na klasičnih sestankih namreč osemdeset odstotkov komunikacije opravi dvajset odstotkov ljudi, navadno je to vodja ter še en ali dva bolj glasna sodelavca, drugi pa ta čas razmišljajo o povsem drugih stvareh, recimo kaj morajo narediti čez pol ure ali kakšno torto bodo spekli popoldne,« tudi iz svojih preteklih izkušenj ugotavlja Nataša Boncelj Ažman. Kocke pa pri vseh spodbudijo kreativnost in inovativnost, vsak predstavi svojo zamisel. »Ta ni nujno všečna drugim, a se s tem ne obremenjujemo, ker ne vemo, kaj drugi mislijo.« Vsak mora nato razložiti zgodbo, ki jo predstavlja njegov model. Tako dobijo veliko bolj pester nabor idej, kot če bi jih iskali zgolj prek pogovora. Na koncu udeleženci zgradijo še skupen model, ki predstavlja rešitev, vanj pa vključijo vsaj delček vsakega modela, ki so jih gradili vsak zase. »Ljudje radi vidimo, da so vključene tudi naše ideje in da smo del skupnega rezultata,« poudarja Nataša Boncelj Ažman.