Jakobova zgodba

Jakob je nezakonski otrok. Ko je mamo prvič vprašal po očetu, je vzela kuhalnico in ga pošteno natepla. »Nikoli več ne sprašuj po tistem hudiču!« mu je še zapretila, potem pa se je usedla na divan in se zjokala. Vzorca, da je med očetovstvom in zlom lahko tudi enačaj, se zasebno ni znebil vse do danes.

Z Jakobom sva se prvič srečala pred Namo v Ljubljani. »Miklavčičeva,« mi je rekel. »Kdaj boste imeli čas, da vam še jaz povem svojo zgodbo?« Z njegovim vprašanjem se je začelo še eno zelo zanimivo potovanje po preteklosti. Kakšna sreča, da ljudje vedo, da rada poslušam, in kakšna sreča, da tistim, ki bi želeli spregovoriti, ni nerodno, da me pocukajo za rokav!

»Nekoč sem iskal spričevalo, ki bi ga morala mama podpisati, da bi ga vrnil razredniku, pa je to pozabila storiti in ga je nekam vtaknila – pa pozabila, kam. Iz zmahane kuharice je čisto slučajno padel na tla odrezek poštne nakaznice. Star sem bil 12 let in čudno se mi je zdelo, zakaj bi neznanec Jože moji mami pošiljal denar! Nisva bila ne vem kako premožna, a imela sva dovolj, da sva kar lepo živela. Pošiljatelja sem si zapomnil in sam pri sebi sklenil, da bom prej ali slej ugotovil, za kaj gre. Detektivska žilica, ki se je prebudila, mi je bila položena v zibelko. Kasneje sem namreč ugotovil, da je bil pošiljatelj miličnik, za povrh pa tudi moj oče. Mama mi sprva ni želela čisto nič povedati, ko sem ji začel postavljati vprašanja. Nekoč pa, ko je opazila, da mi je pod nosom že začel poganjati puh, se ji je odprlo. Povedala mi je, da je kot mlado dekle delala na banki. Pred njo je bilo obračališče za avtobuse, miličniki pa so tam radi ustavljali voznike in jih maltretirali, če niso imeli pri sebi osebne izkaznice. Mama se je v službo vozila s kolesom, a jo je Jože vseeno ustavil. Včasih tudi dvakrat na dan! Je že našel kakšno ''napako'', da jo je maltretiral. Navadno jo je zadrževal toliko časa, da je zamudila v službo. A ker so vsi vedeli, da jo ima na piki, ji niso zamerili. Da bi se miličniku takrat kdo uprl? Ni bilo misliti! Mama je povedala, da je s časom postajal vedno bolj vsiljiv. Začel jo je izsiljevati: ''Če se ne boš peljala z menoj, te bomo zaradi prekrškov zaprli ali ovadili onim v Ljubljano.'' Mama je bila zelo lepo, nežno, krhko dekle. Videti je bila mlajša, kot je bila v resnici. In prav v tem so se po mojem skrivali razlogi, da jo je imel Jože, ki je bil takrat že starec tik pred upokojitvijo, tako na piki. Z njim ni šla prostovoljno. A ker je predstavljal moč in oblast, se mu ni upala upirati. Bila je še nedolžna, ko ji je prvič storil silo. Vozil jo je na bližnje pokopališče, kjer je imel v tamkajšnji ropotarnici urejeno zatočišče za svoje izprijenosti. Ko je izvedel, da je mama noseča, ji je nastavil na čelo pištolo in ji zagrozil, da se mora otroka znebiti. A se je izgovarjala, da nima denarja, da zato ne more. Takrat pa je Jože naredil veliko napako: denar za splav ji je poslal s poštno nakaznico, ki sem jo kasneje našel. S tem je tudi dokazal, da se zaveda, da je otrok njegov. Mama, ki je izhajala iz zelo verne družine, ne bi naredila splava, za vse na svetu ne! Raje je pustila dobro plačano službo in se odselila na drugi konec Slovenije, kjer je ob pomoči sestrične, ki je edina vedela zame, dobila delo v proizvodnji. A bolje to kot nič. Bolje to kot narediti sramoto staršem, ki so jo imeli radi in so bili ponosni nanjo.

Spomini na zgodnje otroštvo niso lepi. Z mamo sva živela v sobici, kjer je bilo prostora le za posteljo in malo večjo nočno omarico, na kateri je stal ''koharček'', da je mama lahko kaj skuhala. Zmeraj je naju zelo zeblo, saj je skozi špranje pri oknu ves čas pihalo. Začuda nisem bil nikoli bolan. Le v prvem razredu osnovne šole sem nekje staknil ošpice. A ker ni mogla dobiti bolniškega dopusta, sem bil ves dan sam, četudi me je kuhala vročina in se mi je včasih tudi bledlo. Enkrat je prišla na obisk razredničarka, a mi je zvezek z navodili, kako moram nadoknaditi snov, pustila kar pred vrati. Njenega obiska ne bom pozabil, ker mi je prinesla v dar knjigo Tajno društvo PGC, ki je ravno takrat izšla. Četudi sem komaj znal brati, pa še to le velike črke, sem knjigo prebral od A do Ž. Večno bom hvaležen za ta knjižni dar, saj me je za vse večne čase ''zastrupil'' z branjem!

Imel sem srečo, da se je mama bala moških. Ne pomnim, da bi kdaj koga povabila domov! Ko sem obiskoval peti razred, sva se izkopala iz revščine, saj je diplomirala na prvi stopnji na fakulteti, dobila boljši službo, hkrati pa tudi večje in boljše stanovanje. Prvič v življenju me ni zeblo, ko sem zlezel v posteljo! Še danes imam radiatorje za eno večjih dobrin!

Z mamo sem se kot srednješolec veliko pogovarjal o knjigah. Bila je zelo razgledana in načitana. Radoveden, kot sem bil, sem jo vmes previdno in čim manj boleče spraševal o Jožetu. Ni bila zmeraj pri volji, da bi odgovarjala na moja prikrita vprašanja. Misel na očeta, kakšen je, kaj počne, zakaj je mami storil silo, me je vedno bolj privlačila! Pa nisem vedel točno, zakaj.

Počasi sem izvedel, da je bil velika baraba, ki so se je vsi bali. Zlasti zelo zelo mlada dekleta. Po videzu menda ni bil napačen, hkrati pa je bil ravno prav odločen in strog, da se mu v tistih svinčenih časih v petdesetih in šestdesetih letih nobena ni upala zoperstaviti. Mama je povedala, da so ga prestavili ''na kmete'' zato, ker se je vtaknil v majhno deklico z vplivnimi starši. A ker je bila tudi Jožetova žena med ''vplivnimi'', ga niso mogli sankcionirati in kazensko preganjati. ''Na kmetih'' je zelo hitro nadaljeval izprijene aktivnosti. Koliko jih je zvabil v tisto uto na pokopališču, nihče ni vedel. A govorilo se je marsikaj. Tudi to, da so bili vmes dečki. Enega od njih sem kasneje po službeni dolžnosti srečal in njegova izpoved me je zelo pretresla. Povedal je, da je bil Jože po upokojitvi trener v nogometnem klubu. Nekoč se je moj sogovornik na igrišču poškodoval, trener ga je odnesel na divan v svojo delovno sobo, kjer mu je ukazal, naj se odpočije, preden pride zdravnik. Potem se je ulegel zraven njega in se začel drgniti obenj. Otrok je bil še ob zdravnikovem prihodu nem in v velikem šoku. Česa podobnega ni še nikoli doživel. Tisto neznosno hropenje pa mu je obtičalo v spominu in se ga leta in leta ni mogel znebiti.

Ko sem se vpisal na medicino, me je mikala nevrologija. Med študijem pa sem si premislil. Zakaj ne psihiatrija, sem se spraševal, medtem ko sem tekel po skritih potkah v Tivoliju. Takrat je bil Tivoli še lep, Ljubljančani so, razen peščice, živeli skromno in niso razmetavali denarja za hišne ljubljenčke, ki danes onesnažujejo pljuča glavnega mesta. Prvi stiki s pacienti, ki so doživeli spolne zlorabe, so bili šokantni. Nisem mogel verjeti, da se za lepimi ''fasadami'' ljudi skriva toliko gorja na eni strani in toliko zla na drugi.

Zgodb, kakršna je bila mamina, sem slišal nešteto. Mnoge so bile hujše od njene. Mama je bila namreč malo drugačna. Bila je borka, za svoje cilje in za otroka se je znala boriti. Ni pa se znala upreti nasilnežu, kar po svoje razumem. Jože je takrat predstavljal oblast, moč. Ljudje so bili prežeti s strahom, vedeli so, da se oblasti ne smeš upirati, če hočeš dolgo živeti.

Desetletja sem o očetu zbral ogromno zgodb, podatkov. Z vso gotovostjo lahko rečem, da ni res, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Imam družino, tri zelo pridne in vsega spoštovanja vredne otroke, osem vnukov, štiri pravnuke. Vse, ki ste v življenju doživeli bridko izkušnjo s takšnimi jožeti, pa lepo prosim – ne molčite! Molk preveč boli in preveč razjeda dušo! Moji mami je uničil življenje; ne dovolite, da bi ga tudi vam!«

(Konec)