Kaj prinese leto 2020?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 11. januar 2020 / 20:30

V letu 2020 je napovedanih veliko velikih dogodkov. A ti so predvidljivi, nanje smo pripravljeni. Večja neznanka so možna nepredvidljiva dogajanja, ki jih le slutimo ali pa še to ne. Svetovna krizna žarišča tlijo, lahko se tudi razgorijo …

Predvidljivo in nepredvidljivo

Poglejmo najprej, kateri dogodki so v letu 2020 napovedani in se gotovo tudi zgodijo. Združeno kraljestvo bo 31. januarja končno le izstopilo iz Evropske unije (»brexit«). Od 12. junija do 12. julija bo evropsko prvenstvo v nogometu (UEFA Euro 2020), potekalo bo v 12 državah. V Tokiu bodo od 24. julija do 9. avgusta potekale Poletne olimpijske igre 2020. V Dubaju bo 20. oktobra odprta svetovna razstava Expo 2020. Dne 3. novembra bodo volitve predsednika ZDA. Predvidoma bo končan Kraljevi stolp v Džedi (Saudska Arabija), prva stolpnica na svetu, ki bo dosegla višino enega kilometra. Še višje, v vesolje, bosta izstreljena opazovalna satelita Nemo HD in Trisat, prva satelita, ki sta v celoti plod slovenskega znanja … Poleg ameriških bodo še številne druge volitve, a vseh teh ne kaže naštevati. In mnoge gospodarske, športne, kulturne in druge prireditve. Vse to je torej napovedano in se bo zgodilo, če ne poseže vmes kaka višja sila. Denimo: vojna širših razsežnosti. Od Afganistana na vzhodu se prek Irana in Iraka do Sirije razteza široko in vedno tleče krizno žarišče, ki se lahko kaj hitro razplamti. V tem bližnjevzhodnem konfliktu se prepletata dve razsežnosti. Ena je znotraj islamskega sveta: med šiitskim zavezništvom, ki ga vodi Iran, in sunitskim pod vplivom Saudske Arabije. Druga fronta pa je tista, ki jo v tem delu sveta vodijo ZDA in Izrael v zavezništvu s sunitsko koalicijo. Glavni vložek v tej igri pa je seveda nafta. Izven islamskega sveta je še več držav, ki so po mnenju ZDA »malopridne« (»rogue states«). Na tem spisku so poleg Afganistana, Irana, zdaj že pokorjenega Iraka in Sirije še Severna Koreja, Venezuela, Kuba, Sudan, Libija, Južni Jemen, Burma, celo Belorusija … ZDA vidijo, da njihov primat na globalni sceni ponovno ogroža Rusija in po novem tudi Kitajska. In ne nazadnje je tu še nova fronta, na kateri so med »malopridnimi« tudi ZDA: to je širno dogajanje, ki izvira iz podnebnih sprememb in grozi z nepredvidljivimi posledicami, ki ne bodo samo podnebne, ampak tudi družbene; slednje se izkazujejo zlasti z množičnimi migracijami. Vse navedeno je predvidljivo in hkrati nepredvidljivo. Potem pa se lahko zgodi še kaj, kar je v tem trenutku povsem nepredvidljivo …

Usodno leto 1979

V pravkar končanem letu 2019 je minilo 40 let od leta 1979, v katerem se je začelo več ekonomskih, političnih in verskih procesov, ki jih šele zdaj, s primerne časovne distance spoznavamo za usodne. Z blagoslovom zahodnih voditeljev se je v Iran vrnil ajatola Homeini. Poljsko je obiskal leto prej izvoljeni papež Janez Pavel II. in s to nadvse uspešno misijo in z drugimi dejanji pospešil proces, ki je leta 1989 pripeljal do zloma sovjetskega komunizma. Novi kitajski voditelj Deng Šjaoping pa je obiskal ZDA in s tem dejanjem napovedal odpiranje Kitajske v globalni svet – rezultat je viden šele zdaj, ko postaja ta azijska velesila ena glavnih oblikovalk dogajanja na planetu. V Veliki Britaniji je bila za premierko izvoljena Margaret Thatcher, ki se je kmalu izkazala za »Železno Lady« in za prvo pobudnico novega tipa kapitalizma, ki ga označujemo s pojmom neoliberalizem. Sklepni dogodek leta je bil sovjetski vdor v Afganistan, ki smo ga na tem mestu že opisali … Islamski fundamentalizem in terorizem, neoliberalizem, razpad Sovjetske zveze in vzpon Kitajske – vse to se je začelo v letu 1979.

Novo na Hrvaškem

Veliko novega se je v zadnjih dneh zgodilo v sosednji državi. V nedeljo, 5. januarja, je bil za novega predsednika Republike Hrvaške izvoljen Zoran Milanović. In po zmagi izjavil: »Vem, kaj predsednik lahko dela, česa ne sme, ne bo spletk, tajnih dogovorov in poslov, zame bodo vse stranke enakopravne, ker smo parlamentarna demokracija.« Že v predvolilnih soočenjih je napovedal celo izboljšanje odnosov s Slovenijo. Pomembno pa je tudi dejstvo, da je z novim letom Hrvaška prevzela polletno predsedovanje Svetu EU. V tej vlogi bo glavni premier Andrej Plenković. Ob dejstvu, da sta Plenković in Milanović tudi predsednika največjih strank v državi, se postavlja vprašanje njune »kohabitacije«. Dejan Jović, profesor na zagrebški fakulteti za politične vede, meni: »Očitno del volivcev želi, da se odgovornost za oblast razdeli med dve največji stranki. Podobno je bilo ob zmagi Kitarovićeve pred petimi leti. Princip kohabitacije med dvema največjima strankama na dveh najvišjih položajih v državi se bo s tem spet nadaljeval.« Kaj pa kohabitacija med Hrvaško in Slovenijo?