Prgišče zlepljenih utrinkov

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. december 2019 / 10:56

Slavko Mežek je v žirovniški knjižnici predstavil doslej zbrane spomine z naslovom Utrinki, v katerih popisuje življenje svojih prednikov in svoje življenje. Nastalo je že za 470 strani zapisov, piše še naprej, spomine pa v prihodnje želi izdati v knjigi.

»Pisal sem vseskozi, že po službeni dolžnosti, a to ni bilo tisto pravo pisanje. Pred dvema letoma in pol pa je umrla moja mama, še pred njo oče, dvajset let je že od tega, in potem sem po domači hiši gledal, kaj se je valjalo po kotih ... Tam so bile škatle in sem bil zares osupel, kakšne zanimive zgodbe staršev, starih staršev sem našel v njih. In sem si rekel: Daj, zapiši v pripoved, če drugega ne, za potomce. Teh imam v dveh gnezdih kar šest, prihajajo vnuki ...«

Takole je svojo pripoved o tem, zakaj se je lotil pisanja spominov, v Knjižnici Matije Čopa v Žirovnici začel Slavko Mežek, kulturnik, glasbeni pedagog, zborovodja, aktivist pri ohranjanju in uveljavljanju naravne in kulturne dediščine ... Mežek je po rodu iz Žirovnice, od leta 2006 pa živi v Kropi. A po srcu in duši ostaja »Kašar«, zato je svoje doslej zbrane spomine prvim predstavil prav »mojim Kašarjem, ki jih vse bolj pogrešam«.

Kot je dejal, spomini »sevajo v čas, ki mi je bil čudežno in neizbežno poklonjen. Osvetljujejo mojo rodbino, družino, ljudi, ki sem jih srečeval v orbitah življenja in so hočeš nočeš vplivali name. Paberkujejo o dogodkih, ki so mi bili usojeni ali sem jih sam zasejal v domače okolje, nekateri so odzvanjali v širšem, predvsem kulturnem, pa tudi družbeno angažiranem prostoru. Najprej je bila želja po urejenem zapisu na orumenele papirje shranjenih zgodb mojih staršev in prednikov, potlej me je povleklo na moje že prehojene poti, od otroštva dalje ...«

Utrinke začenja s spomini na svoje prednike, na deda Antona, Škrfčevega Toneja, šolanega organista, ki je prišel tudi do družinskega klavirja, ki mu Mežek v spominih namenja posebno poglavje. Od deda je prek očeta Slavka tudi sam avtor podedoval ljubezen do glasbe, do kulturnega ustvarjanja; to zdaj prenaša tudi na svoje otroke.

V naslednjih poglavjih niza spomine na svoja starša, Lebarjevo (Matijovo) Milo in organistovega Slavka, na svoje šolanje, petje, glasbeno ustvarjanje, Mileno, Muzičko omladino Jugoslavije ...

Doslej je nastalo okrog 470 strani besedila, prišel je do okoli leta 1990. »Kar nabira se in vedno bolj sem prepričan, da mi je življenje postreglo s kar težkimi preizkusi, a tudi z velikimi privilegiji in naklonjenostmi ...«

Utrinke bo za zdaj objavil v digitalni obliki, v prihodnje pa si jih želi izdati v obliki knjige, ki bo, kot se zdi po predstavitvi doslej napisanega v žirovniški knjižnici, imeniten, obsežen vpogled v orbite z glasbo in kulturo napolnjenega življenja ... Dotlej pa se bodo, kot je dejal, srečanja z opazovanji Utrinkov nadaljevala, naslednjič verjetno nekje na Jesenicah.