Superženske

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 12:41

Vloga ženske se je v zadnjih, recimo petih desetletjih močno spremenila. Tako zelo močno, da današnje stare mame z začudenjem gledajo svoje vnukinje, kako se obnašajo do svojih mož, partnerjev, hobijev, službe in starih vrednot. V zadnjih stoletjih (morda celo tisočletjih) so morale ženske preživeti veliko hudega. Njihova vloga je bila predvsem rojevati otroke, skrbeti za gospodinjstvo in največkrat v vseh pogledih še za moža. Moška moč je poteptala vlogo in pomen, ki bi jo morali dajati ženskam. Danes so ženske izobražene, imajo svoje vire preživetja, zavedajo se dela, ki ga opravljajo. Ne dovolijo več, da jih ponižujejo, pretepajo, sramotijo in samo izkoriščajo. Kot so bile prej večinoma do skrajnosti zatirane, tako se je zvon obrnil v drugo smer. Želijo na vsak način poskrbeti zase in ne dovolijo več psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja. Pravzaprav jim ne moremo očitati, da nimajo prav. Moški se bomo pač morali sprijazniti z enakovrednostjo v odnosih z njimi. To je pravilo, saj ni niti enega razloga, da bi moški nadaljevali svoje nasilne prakse.

Ženske si nadvse želijo samostojnosti, tudi finančne. Za to so pripravljene garati dneve in noči. Mnoge (predvsem v poslovnem svetu) si želijo uspeha, kariere, vzpenjanja po hierarhični lestvici, delajo še zvečer in po potrebi pregledujejo elektronsko pošto ponoči in ob koncih tedna, popoldan jim ostane za družino in gospodinjstvo, normalno se jim zdi, da imajo še kakšen hobi. Dan pa ima 24 ur.

Kaj se dogaja v duši takšne dame? Enako velja za gospode. V sebi ima skriti motor, ki jo preganja dan in noč. Ves čas je nervozna, sitna. Toliko stvari jo preganja in čaka. Nihče je ne razume. Ne sme se ustaviti, ker bo takrat začutila v sebi nekaj zelo zelo neprijetnega. Ni daleč od depresivnega stanja, čeprav si tega nikoli ne bo priznala. Še vedno je človeško bitje, ki ne bo moglo nikoli pobegniti od večnih in najbolj globokih potreb – da bo od nekoga sprejeta, ljubljena, zaželena. Da jo bo nekdo stisnil k sebi in ji povedal, da jo ima iskreno rad. V jedru notranjega motorja je grozeč občutek, da ji ne pripada ljubezen. Vidi okoli sebe ljubeče ljudi, ne more pa sprejeti njihove ljubezni. Kot da ji ne pripada. Najbolj si želi ljubezni, hkrati pa vse naredi, da te ljubezni ne dobi. Kako ironično, popolnoma nasprotno! Nekje, nekoč je bila tako kruto neljubljena in sedaj ponavlja to zgodbo. Skriti notranji priganjač je prekrit z občutki krivde, neumnosti, odvečnosti, samote. Znotraj je še najhujše – nisem vredna ljubezni. Zagotavljam vam – precej bolj grozno je stati in gledati od daleč to grozo, kot z ljubečo roko vstopiti v pekel in iti preko. K vragu vsi projekti, kariere, milijoni, priznanja in ostale bedarije, ki obetajo nebesa na zemlji.