Odprto pismo Evropi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 1. september 2019 / 09:39

Tradicionalni Dnevi poezije in vina se dogajajo pri nas, odmevajo pa tudi po svetu. Zlasti Odprto pismo Evropi, ki ga vsako leto napiše eden od povabljenih literatov. Letos je to nemško-bolgarski pisatelj Ilija Trojanow.

Eno piše Trojanow

Preberimo odlomek iz pisma, ki se je meni zdel najbolj provokativen. »Drage Evropejke in Evropejci, dragi sostorilci, drage sožrtve … Leta 2017 je bil predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker zgrožen nad razmerami v libijskih begunskih taboriščih. 'Ne spim mirno ob misli na to, kar se v Libiji dogaja ljudem, ki so si zaželeli boljšega življenja in v Libiji naleteli na pekel.' Evropa 'ne sme biti tiho ob neverjetnih težavah, za katere se zdi, kot da prihajajo iz drugega stoletja'. Juncker je bil 'zelo šokiran' nad poročili, po katerih so v Libiji begunce preprodajali kakor sužnje. 'Še pred dvema mesecema se nisem zavedal razsežnosti teh problemov. Postali so zares pereči.' Junckerjevo ogorčenje je lahko razumeti. V Libiji zapirajo po 30 beguncev v celice, manjše od petih kvadratnih metrov. Sestradani so, ker dobijo hrano samo še vsak tretji dan. Poročilo človekoljubne organizacije Zdravniki brez meja navaja, da so se jim življenjske razmere močno poslabšale. V zaporu Sabaa v glavnem mestu Tripoliju je skoraj četrtina zapornikov podhranjenih in med njimi je veliko otrok. Po ocenah Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je v Libiji trenutno okoli 670.000 beguncev. Nemško veleposlaništvo v Nigru je že leta 2017 v poročilu Uradu zvezne kanclerke opisalo, kaj se dogaja z zavrnjenimi begunci: 'Na dnevnem redu so usmrtitve migrantov brez denarja, mučenja, posilstva, izsiljevanja in zapuščanja v puščavi. Priče iz enega od zaporov poročajo o petih ustrelitvah na teden – in to z napovedjo in vselej ob petkih, da naredijo prostor za nove.' Študija organizacije Women's Refugee Commission je prišla do sklepa, da je skoraj čisto vsaka ženska, ki beži prek Libije, žrtev spolnega nasilja. Preživeli poročajo o posilstvih s palicami, zažiganju genitalij, rezanju penisov, o moških, ki jih prisilijo, da posiljujejo lastne sestre. O nepredstavljivih grozotah. In vse to se dogaja samo v zadnjih dveh letih. In kaj je torej naredil Juncker zoper te neznosne razmere? Nič! Kaj pa bi lahko? Marsikaj. Kajti to, kar se dogaja v Libiji, ni le toleriranje, temveč kar stvar neposrednega financiranja EU. Libijski mejni organi naj bi namreč zaščite potrebnim migrantom preprečevali pobeg z vsemi sredstvi. Če torej begunci v Libiji trpijo in umirajo zaradi srhljivih razmer, je to direktna posledica namerne politike EU. Narobe pa je, da zastopnikom te politike, Jeanu-Claudu Junckerju, očitamo licemerje. Njegovo ogorčenje je bilo gotovo iskreno. Juncker je zakoreninjen v evropski tradiciji, ki vse od francoske revolucije propagira solidarnost in empatijo, ki je odpravila suženjstvo in imela odločilen delež pri oblikovanju besedila deklaracije o človekovih pravicah … EU razlaga, da 'podpira nacionalne upravne organe, da bi bili močnejši pri svojih prizadevanjih v boju proti tihotapcem z ljudmi'. V resnici pa je razlika med libijskimi organi in tihotapskimi bandami precej zabrisana. 'Evropske vlade in ustanove vedno znova zagotavljajo, da se zavzemajo za prenehanje samovoljnega zapiranja beguncev, niso pa uporabile nobenih učinkovitih prijemov, da bi to res zagotovile,' pravi Matteo de Bellis iz Amnesty International …« In tako naprej.

Za druge so trojanski konj

Prebrali smo, kaj piše Trojanow. Nekateri, zlasti tisti, ki se oglašajo s pola desnega populizma, pa trdijo, da so begunci le trojanski konj. Češ da so to v glavnem mladi moški pri polnih močeh. Za pot se odločijo, ko dobijo denarno podporo radikalnih islamskih organizacij. Razporedili naj bi jih po vsej Evropi, ko bo čas, pa aktivirali kot islamske bojevnike. Ponoči bodo planili iz »konja« in nas napadli … Pismo Trojanowa in špekulacija o trojanskem konju sta dva povsem različna pogleda na isto zadevo. Za eno ali drugo možnost pa se večina Evropejcev ne odloča po premisleku, ampak po politični pripadnosti.

Amazonija gori

Že nekaj tednov so ena najbolj vročih tem na planetu velikanski požari v pragozdovih Amazonije. Tudi te si (ne)prizadeti povsem različno razlagajo. Okoljsko ozaveščeni del svetovne javnosti se zaveda, da so ti pragozdovi pljuča planeta. Celo voditelji G7, ki so nazadnje zasedali v francoskem Biarritzu, so brazilskemu kolegu Bolsonaru ponudili pomoč. Ta pa jih zavrača, češ da je to brazilska notranja zadeva, ki jo bodo že sami rešili. Dejstvo je, da je večina teh požarov podtaknjenih oziroma namerno povzročenih. Pogorišča namreč spremenijo v obdelovalne površine, na njih pa proizvajajo sojo in podobne donosne kulture. Kaj je torej več – ekologija ali ekonomija?