Javno pismo o župniku Branku v Preddvoru

Ljudje ne uvidijo težav človeka, ki je svojo srečo poklonil služenju bližnjemu. V času študija je pričakoval, da bodo težave odpadle ali jih sploh ne bo, ko bo postal duhovnik. Za ljudi v službi cerkve bi bil boljši izraz cerkvenik. Tako jih otroci ne bi imeli za brezgrešne duhove in ne bi bili v dvomih in razočarani.

Preden so Branka posvetili v mašnika, je podpisal pogodbo, da se ne bo ženil, in se tako odpovedal otrokom. Po nekaj letih mnogi to obžalujejo in si močno zaželijo otroke. Popolnoma naravna želja. V Sloveniji je že pred desetimi leti po besedah enega od župnikov vsak peti imel otroka, na Hrvaškem menda vsak tretji. Takšne razmere so velik minus za moralo Katoliške cerkve. Ti ljudje so tako rekoč priležniki. Ali ne bi bilo bolje, da bi se obvezni celibat spremenil v prostovoljnega in bi se cerkvenik poročil, ko ne bi več mogel živeti brez ženske. Seveda bi moral vsak dobro premislili, kakšne so njegove vzgojiteljske in očetovske sposobnosti, da mu otroci ne bi bili v poklicno breme.

Moj oče je zidal pri kmetu v Palovčah, ki je imel deset otrok, in župnik ga je prosil, naj mu zaupa najmlajšega, ki je bil bister in priden, vendar tega ni mogel storiti. Ta fantič je postal škof. Mnogi se ob otrocih raznežijo, se še spomnite, kako je papež Janez Pavel II. v Postojni zaklical: Papež ima vas rad!

Žal se nekateri ne obvladajo in zaidejo v telesnost. Leta 1963 sem delal na zadružnem posestvu na Notranjskem, sodelavci so o župniku grdo govorili. Pri velikonočni spovedi mi je tudi on grdo govoril o ljudeh. Naslednji dan sem se peljal mimo križa na polju in potožil Jezusu, da župnik ne govori častno in spodobno. Jezus mi veli: »Frančišek, napiši mu pismo, iz Svetega pisma prepiši odlomek o opominjanju, če ne bo ubogal, piši škofu.« Cerkvenik mi je bil hvaležen za bratsko pomoč in poboljšal se je.

Iz župnije pri Kranju so očetje pisali škofu in zatožili župnika, s katerim so skupaj lumpali na slovenski obali, njihovi sinovi ministranti pa so spali v ankaranskem župnišču. Lahko bi ga ustavili, starši imajo pravico opozoriti veroučitelja na napake.

Družba je dolžna uvesti spolno vzgojo v družine, ki so osnovne celice človeške družbe. Pravočasno poučeni otroci znajo pravilno ravnati in se umaknejo ljudem, ki jih skušajo izkoristiti. Tovrstno nasilje sem izkusil, vendar sem se uspešno umaknil. Utrpel pa sem škodo, saj se nisem mogel izučiti obrti. Otroke je treba dovolj zgodaj naučiti spoštljivega in spodobnega pogovora o spolnosti. Pošteno in spodobno življenje je osnova človekovih pravic, svobode in plemenitosti.

Frančišek Vrankar, Kranj