Baltska družba

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 29. oktober 2014 / 11:30

Litovec in Estonec sta na vse kriplje hvalila vsak svojo državo. Jaz, ubogi Slovencelj, pa sem se pripravljal na povsem drugačno hvalo. In ravno ko sem se pripravil na udrihanje čez svojo državo … sem zavrl besede. Koliko napačnih besed pobegne med zobmi, ki jih ne moreš več dohiteti … kot perje, vrženo v veter, ga ne pobereš nikoli več. Lahko pa se ga učiš pobirati, zbirati … in jaz, se mi zdi, sem se ga že dovolj in zato da bi ga nikoli več ne, sem ob določenih trenutkih raje tiho. »Miroslav, prijatelj … kako živite v Sloveniji?« se je glasilo njuno vprašanje potem, ko sta se oba razorožila hvalnic na račun svojih držav.

Estonec je rekel, da težko najdeš lepši kraj za življenje. Imeli so probleme, rešili so jih in zdaj živijo, kot bi bili stari že več stoletij in ne samo slaba tri desetletja. Litovec zelo podobno, kot bi poslušal ponosnega Hrvata, ki govori o 'Lipoj našoj'. V nobenem stavku nič slabšalnega o politiki, državi, gospodarstvu, športu, življenju – nič. Sama hvala in vabila, naj pridemo Slovenci čim prej in si ogledamo Baltik. Mimogrede moram napisati, da so Slovenci le tri dni kasneje potolkli Litovce v nogometu. Po tekmi sem dobil sms-sporočilo: »Zakaj ste nam to naredili? Tega si nismo zaslužili!« Odgovoril sem, da taki pač smo, nimamo milosti, ko gre za nogomet. Sledil je sms, ki je pravil, naj se rajši držimo smučk, da pa naj nogomet prepustimo njim. Zelo rad imam gore in hribe, zato sem ju vprašal po njihovih vrhovih. Najvišji estonski vrh se imenuje Suur Munamagi in je visok, reci in piši, 318 metrov. Najvišji litovski vrh pa se imenuje Aukštasis in meri celih 294 metrov. In potem pride Miroslav s Triglavom, ki meri 2.864 metrov! Takoj sem moral dati za rundo piva. Njun auuuu… je bil tako dolg, da sem res moral odpreti denarnico. »A si kdaj videl jetija?« me je vprašal Estonec … »Zanesljivo jih imate na teh višinah.« In že smo guglali, da bi si ogledali našega očaka. Potem je sledila drobna laž iz mojih ust, ampak ker gre za šport in kot vemo – šport je le igra – mi je oproščeno … Po Triglavu se imenuje najboljši nogometni klub v državi, jasno, sta oba prikimala, češ, kako drugače pa naj se imenuje, le da ima ta klub zadnja leta manjšo krizo, a da bo kmalu spet Najvišji. Skratka – v Sloveniji se vse, kar je dobro, imenuje Triglav … malce večja laž, ampak saj pravim, da bog ve, kdaj ju bom spet srečal. Estonska povprečna bruto plača je skoraj trikrat manjša od slovenske, litovska pa dvakrat. Litovec je zavpil: »Imate višje gore in višje plače, vi živite v evropskem raju!« Prikimal sem. Če na dom gledaš iz daljave in višine, iz neke povsem tuje oddaljene dežele, kot je na primer Anglija, in so ob tebi »ravničarji reveži«, potem ob takih dejstvih pomisliš celo, da si »džek«, kot se temu reče, kajne? Na tej točki bi moral začeti o tem, da ni vse zlato, kar se sveti, ampak kot sem rekel, bolje je imeti stisnjene zobe, da ne bi izbruhal napačnih besed …

In sem moral odgovoriti, kako živimo v Sloveniji. Dejal sem, da odlično, da nam je fino, da je sicer malce kriza s službami, ampak bo, skratka, da res v redu živimo, da imamo v bistvu samo tri negativne točke, s katerimi se ne hvalimo kaj prida … Jasno, da je njun vprašaj obvisel pod stropom kavarne. Pri nas nimamo dobre hrane, humorja ne poznamo in zelo slabe športnike imamo. »Groza!« je zavpil Estonec. »Samo to še povej, da imate grde ženske, pa me bo kap! Tri najpomembnejše stvari imate zanič … Kako, mar nimate Tine Maze?« »Tina Maze je smučarka,« sem šovinistično pripomnil. Bahamo se s klobasami in zeljem, ki pa jih ne moremo šteti med dobro hrano, kajne? Humor? Slovenci ga ne poznamo. Najbolj smešna oddaja je radijska, in še ta je v etru takrat, ko smo vsi v službah, ob 10. uri dopoldan! O športu lahko govorimo ure in ure in vmes bo mogoče videti nekaj svetlih izjem, vendar se globlje gledano vidi samo tema. Klubi in zveze še nikoli niso bili tako brez sredstev, kot so sedaj, in še na slabše kaže. »Kaj pa rekreacija? Se v Sloveniji potemtakem sploh kdo rekreira?« »O, da, ogromno ljudi hodi v hribe, teče, kolesari. To so tri najbolj popularne oblike rekreacije pri nas in kot kaže, se bo trend še nekaj let nadaljeval, ampak ljudi zanima zgolj osebno zadovoljstvo.« Razumela sta me, ker je pri njiju podobno, le da ne hodijo v hribe in ne kolesarijo. Kaj pa ženske? Slovenke slovijo, da najhitreje »dajo« od vseh žensk na Balkanu, ampak mislim oziroma sem prepričan, da je to mit … po mojih izkušnjah, ne »dajo« niti na recept. Vendar tega nista razumela.