Pestro življenje stoletnika Nandeta Vodeta

Pred kratkim je svoj stoti rojstni dan praznoval Nande Vode, nekdanji politik, poslanec, partizan, družbeni delavec in kmet iz Komende.

Komenda – Nemogoče je v nekaj stavkih povzeti pestro življenjsko pot stoletnika Nandeta Vodeta. Pred petimi leti sta jo v zajetni biografiji z naslovom Vredno je bilo: Nande Vode popisala njegova komendska rojaka dr. Stanislav Zarnik in Goran Peršin.

Nande se je rodil 23. julija 1919 kot nezakonski otrok Ferdinandu Vodetu in Mariji Dobnikar s Spodnjega Brnika. Odraščal je na Vodetovi domačiji v Komendi skupaj z očetom in krušno materjo Heleno. Prva leta ga je poučeval zasebni učitelj, nato pa je šolanje nadaljeval na kočevski realni gimnaziji in v Ljubljani na trgovski šoli. Po vrnitvi v Komendo ga je oče začel učiti trgovanja z vinom, dokler ni prišla druga svetovna vojna, ko je tudi sam odšel v partizane. Po vojni je kmetoval na domačiji in se ukvarjal s politiko, leta 1967 je bil izvoljen za poslanca v republiški skupščini. Predvsem se je zavzemal za večjo zastopanost in veljavo kmetov v družbi in je zaslužen za to, da so tudi kmetje prejemali pokojnine. Srečal se je tudi s Titom. »Ni dosti komentiral, saj tudi ni imel kaj reči, saj ni bil kmet. Vedel pa je, da je nujno, da se kmetijstvo ohrani in da so težave v Jugoslaviji še veliko večje kot v Sloveniji,« se srečanja danes spominja stoletnik.

Aktiven je bil tudi na številnih področjih družbenega življenja v svojem domačem okolju. Še danes je član Lovske družine Komenda, ki jo je soustanovil njegov oče, dolga leta pa je bil tudi njen prvi mož. Je soustanovitelj Konjeniškega kluba Komenda, aktiven je bil tudi pri komendskih gasilcih. Bil je soustanovitelj kulturnega društva v Komendi, ki je po vojni obnovilo Komendski dom, v katerem so organizirali številne prireditve, dramske igre in predvajali filme. Po njegovih predlogih so poimenovali tudi nekatere ulice v Komendi.

Kljub delu na kmetiji in napornemu udejstvovanju v politiki in na družbenem področju pa Nande Vode ni zapostavil družinskega življenja. Poročil se je z Alojzijo, ki so jo klicali Slavka oziroma Slava. Rodilo se jima je pet otrok: Dunja, Slavka, Sergej, Nande in Alenka. Leta 1974, ko ji je bilo komaj petdeset let, je žena Slavka umrla. »Takrat je bilo zelo hudo, to je bil zelo težek čas za vse nas, a smo se nekako postavili na noge,« pravi njegova najmlajša hči Alenka.

Njegova sedanja življenjska sopotnica je Maruša, ki o Nandetu ve povedati le najboljše: »Pri njem najbolj cenim poštenost in razumevanje. Zna poslušati in pomagati drugim, tudi ko sem bila bolna, mi je ves čas stal ob strani.«

Slavljenec je vse do danes ohranil veselje do življenja. Z Marušo jima čas krajšajo obiski prijateljev in družine. Ima namreč dvanajst vnukov in pet pravnukov. Še vedno rad bere, zanima se za dogajanje doma in v svetu, še pred letom dni pa je vozil tudi avto. Vozniško dovoljenje za avto je imel več kot osemdeset let, voziti pa je znal že prej, saj so imeli Vodetovi v lasti avtomobil že leta 1927.

»Lepih spominov se je nabralo kar nekaj. Že ko se zaljubiš, je lepo, kajne? Ostanejo pa tudi tisti slabi, grozljivi, a vse gre mimo, življenje vse nekako zabriše, prinese nove stvari,« pravi sogovornik, ki doda, da vsak čas prinese nekaj dobrega in slabega: »Razen vojne, ki nikoli ne pomeni nič dobrega, vsak čas prinese nekaj pozitivnega in nekaj negativnega. Tako je tudi danes. Bomo videli, kako se bo odvijalo dogajanje pri nas in v Evropi. Zdi se mi, da vsak zase vleče, a so potrebni tudi kompromisi. Zato pa morajo biti politiki preudarni, da vedo, kako je treba ravnati.« Zapustil ga ni niti smisel za humor. Večkrat se pošali tudi med našim obiskom, ob slovesu, ko se opravičim, če sem ga morda predolgo zadržal, pa hudomušno pripomni: »Nič zato, saj sem že v penziji. Čeprav pravijo, da penzionisti nimamo časa, pa sem si ga tokrat vzel.«