Na morje so se odpravili kar peš

Mladi iz Vzgojnega zavoda Kranj so se v ponedeljek že peto leto zapored peš podali na morje. Pot bodo po prehojenih 171 kilometrih, razdeljenih na šest etap, končali jutri v Piranu.

Kranj – »Če boste začutili kakršnekoli bolečine, si ne prigovarjajte, da boste že potrpeli, takoj morate povedati, sicer bo samo še slabše. Pa ne sprašujte tudi letos vsake tri sekunde, kdaj bomo prišli,« so bili še zadnji napotki vzgojiteljice iz Vzgojnega zavoda Kranj Petre Vladimirov, preden so v ponedeljek zgodaj zjutraj odrinili iz Kranja. Na tokrat že petem pohodu sedem mladih iz omenjenega vzgojnega zavoda spremljajo še ravnatelj Andrej Gregorač ter Adrijana Reja in Ema Leben. »To so otroci, ki so odrinjeni in za marsikaj prikrajšani ter se mogoče težje znajdejo v vsakdanjem življenju, tako pa dobijo občutek, da so sposobni narediti tudi kaj velikega,« je pojasnila Petra Vladimirov in dodala, da jim je najpomembnejša potrditev, da so zmogli ter da so sposobni vztrajati in priti do cilja.

In to je tudi razlog, da se jim nekateri vsako leto znova pridružijo na Pohodu Alpe-Adria, kot so ga poimenovali. Prava rekorderka med njimi je Irena Rojc, ki bo pot letos prehodila četrtič. »Se že veselim,« nam je zaupala v ponedeljek zjutraj in dodala, da doslej še nikoli ni imela večjih težav z žulji, ki so sicer njihovi najpogostejši spremljevalci. Po njenih besedah je največja nagrada na koncu morje in zavedanje, da si nekaj izpeljal do konca. Nuša Adam se jim je letos pridružila drugič. »Super občutek je, ko se zaveš, da to zmoreš,« je poudarila in dodala, da čeprav je bilo lani na trenutke mučno in boleče ter so po poti spustili tudi kakšno solzo, so večinoma uživali v medsebojnem druženju. »Upam, da se bom letos izognila žuljem,« si je še zaželela, preden so krenili na pot, razdeljeno na šest etap, dolgih približno trideset kilometrov. Prvi dan je bil njihov cilj Kopačnica, naslednjo noč so prespali na Medvedjem Brdu, tretjo noč v kampu na Razdrtem, četrto v Klancu pri Kozini, danes pa bodo prespali v Kopru, od koder bodo šli jutri še do Pirana.

Prvi pohod so pripravili na pobudo Andreja Gregorača, ki ima izkušnjo z romanja v Španiji, in Petre Vladimirov, ki je tudi ultratekačica. »Nismo imeli nobenega posebnega razloga, da smo začeli. Rekli smo si pač, zakaj ne bi šli peš do morja in bi torej počitnice preživeli malo drugače,« se spominja Andrej Gregorač. Najtežje je na začetnih delih poti, a bližje ko so morju, boljše je vzdušje, je razložil in dodal, da so na koncu vsi ožuljeni in utrujeni, a nadvse zadovoljni. »Vmes pa doživimo marsikaj. Se je že tudi zgodilo, da sta dva pohodnika zašla in smo ju našli šele ob desetih zvečer v neki vasi.« Krizam, ki se jim seveda na poti ni mogoče izogniti, pa po besedah Petre Vladimirov ne posvečajo pretirane pozornosti, ampak vztrajajo naprej, sicer bi vse skupaj hitro lahko ušlo izpod nadzora. »Včasih je dovolj, da jih le nekoliko zamotimo, nekateri pa potrebujejo samoto, da jih malo pustiš pri miru,« je pojasnila in dodala, da se doslej še ni zgodilo, da bi med potjo kdo obupal, vsi so peš prišli na cilj.