Prvo srečanje generacije

Pred Gimnazijo Kranj se je prvič zbrala cela generacija dijakov, ki so maturirali pred petdesetimi leti.

Generacija, ki je Gimnazijo Kranj obiskovala med letoma 1965 in 1969, je štela okoli sedemdeset dijakov in je bila razdeljena v štiri razrede. Posamezni razredi so se srečevali na pet let, cela generacija pa tokrat prvič. »Kranjska gimnazija je veljala in še vedno velja za eno zahtevnejših srednjih šol, ampak naši profesorji so bili vseeno zelo ljudski, odprti in prijazni do dijakov,« je pojasnil organizator srečanja Bojan Kadunc in dodal: »Stavba je po tolikih letih doživela ogromno sprememb, a verjetno tako kot v naših časih še vedno ponuja ogromno vrednot in znanja, je pa odvisno od posameznika, koliko je pripravljen sprejeti.« Sošolka iz paralelke Breda Miščevič, ki se je kasneje tudi zaposlila na Gimnaziji Kranj in ima neposreden vpogled na spreminjanje šole in šolskega sistema, je dodala, da je šolanje danes zelo drugačno kot tedaj, ko so bili oni dijaki. »Najbolj se spreminjajo sami programi. Zanimivo pa je, da je vedno več obšolskih dejavnosti, česar mi nismo imeli, spominjam se le francoskega krožka,« je dejala Miščevičeva. Boris Bavdek je še pojasnil, da so v času, ko so obiskovali Gimnazijo Kranj, osebnostno dozoreli, si razširili obzorja in sprejeli vednost, ki jim je odstrla pogled v pravo dogajanje sveta in življenja.

Ob ponovnem srečanju nekdanjih sošolcev in še vedno prijateljev so na dan privrele številne zabavne anekdote. »Imeli smo profesorja Cveta Poharja, ki je bil le enajst let starejši od naše generacije. Videti je bil zelo mladostno, in ko je enkrat pred zbornico kadil, je naša sošolka pristopila do njega in mu dejala, da zaradi kajenja lahko dobi ukor. Naslednjo uro je stopil v naš razred, a ne kot dijak, temveč kot profesor – in požel val presenečenja,« je povedal Bojan Kadunc in nadaljeval: »Na končni izlet smo šli po Jugoslaviji in v nekaterih mestih smo morali spati v sobah skupaj z našimi dekleti, ker so jih tamkajšnji domačini želeli kupiti, mi pa jih nismo želeli dati in smo bili zelo zaščitniški.«

Na srečanje ob petdeseti obletnici mature, ki se ga je udeležilo petdeset nekdanjih sošolcev, je prišla tudi njihova nekdanja profesorica Ela Teran, ki je poučevala kemijo. »Z dijaki smo pogosto hodili na izlete, športna tekmovanja in se veliko pogovarjali. Mnogo ur ni bilo izpolnjenih po programu in tega mi ni bilo nikoli žal,« je povedala Teranova in dodala: »Ko sem še poučevala, sem dijakom svetovala, naj se po maturi svobodno odločijo za študij in s tem tudi poklic, ki ga bodo opravljali celo življenje.«

Nekdanji kranjski gimnazijci so se po uvodnem pozdravu ravnatelja Franca Rozmana, kulturnem programu in ogledu šole vsak s svojim razredom odpravili še na kosilo.