Predsednik z našega brega Kolpe

»Bučar se moti. Prav imam jaz.« Osebni zaimek »jaz« se ne nanaša na nikogar drugega, kot na tako rekoč že pregovorno skromnega aktualnega predsednika slovenske vlade Boruta Pahorja. Če ne bi navedene samohvalne izjave slišala na lastna ušesa, bi rekla, da je nekdo pač narobe slišal, imel prisluhe ali se mu po malem že kar (tako po odlomkih) meša.

Hja. Človekova narava je pač tako ustrojena, da v tuji (namišljeni, virtualni, medijski, propagandni), pomeni ne lastni oziroma neosebni koži, ne zdrži dogo. Niti en vladni mandat, se pravi, štiri leta, ne, kaj šele dolžino povprečno trajajočega človekovega življenja. Celo škornjev, ki nam niso prav, ne moremo dolgo nositi, tuje kože pa sploh ne. In ta trditev se je z navedeno izjavo slovenskega vladnega predsednika, ki ni prav nič elegantna, še manj diplomatska, potrdila kot točna.

Drugega si, žal, ne morem misliti, kot da se je naš vladni predsednik Borut Pahor v javnosti do zdaj vedel tako, kot so mu strokovnjaki za te stvari pač naročili. Se razume, zaradi dopadljivosti čim širšega kroga volivcev; najmanj tako širokega, da je stranka, ki je Boruta Pahorja pretekla leta ustvarjala za lastne (gospodarsko finančne) potrebe in interese, lani na državnozborskih volitvah zmagala.

Natanko tako. Trdim, da je bila dosedanja umirjena, trezna, domala asketska drža vladnega predsednika Boruta Pahorja igra, navadna aplikacija resnične narave obravnavanega političnega osebka. Če bi bil Borut Pahor po njemu imanentni naravi strpen, da bi torej dopustil možnost, da ima nekdo drug več politične modrosti in političnega znanja kot on sam, ne bi nastopil s tako ortodoksno in oholo trditvijo, kot je zapisana v uvodu tega diskurza.

Po tem incidentu ali, če hočete, nepričakovanem razodetju naravnih (ne)inteligentnih odzivov aktualnega vladnega predsednika se upravičeno sprašujem, kaj vse utegne biti na Borutu Pahorju še zlaganega. Morda zavest o pripadnosti slovenskemu narodu? Poštenost? Nepodkupljivost? Vrednostni družbeni sistem, v katerem je družina (dveh) različno spolnih partnerjev, se pravi, moškega in ženske (in ne dveh moških ali dveh žensk) na prvem mestu? Se z Borutom Pahorjem kot predsednikom slovenske vlade z nerazumno strpnostjo oziramo na čas množičnih (in do zdaj nekaznovanih) povojnih domnevnih političnih nasprotnikov, med katerimi so bili celo nedolžni otroci?

Da ne bo pomote in nepotrebnega razburjenja, ničesar ne trdim, samo na glas se sprašujem, kje smo oziroma v kaj smo se z Borutom Pahorjem v vlogi vladnega predsednika na slovenskem bregu Kolpe pravzaprav podali?

Kar se mene in mojega dojemanja aktualne politične resničnosti z Borutom Pahorjem na čelu tiče, me nobena stvar ne preseneča. Boruta Pahorja sem poznala (službeno, da se razumemo), veliko prej, preden je postal predsednik slovenske vlade. In rečem lahko, da je v aktualnem slovenskem vladnem predsedniku toliko nekdanjega Boruta Pahorja, kot je v dnevu noči. Se razume, na ravni navideznosti oziroma medijskega privida.