Volkovi in državna nepokorščina

Davi sem se zapletel v klepet s sosedo Marjeto, morda celo najzagnanejšo soriško pohodnico. V knjigo obiskovalcev na Jerblcu, 1300 metrov visokem hribu nad vasjo, se je najpogosteje zapisovala. Vrh s čudovitimi razgledi na Sorico, Davčo, Loško pogorje, Ratitovec in vasice pod njim. Zadnja dva tedna je ni. Pa tudi velike večine drugih ne. Med vzponom je videla pravega volka. Tudi drugi so ga. Pod Ratitovcem, v Davči, na Cerkljanskem. Kot da se ne boji ljudi. Ugibajo, da je odraščal med njimi in bil izpuščen, da okrepi volčji zarod.

Toda volk ni sam. Več jih je. Za sabo zapuščajo krvavo sled. V dobrem mesecu, kar so ovce na pašnikih, so jih pod Ratitovcem poklali med štirideset in petdeset. Dovoljenja od države za odstrel ni.

Podeželje, še bolj pa hribovje, se je zadnjih petdeset let prekomerno praznilo. Seveda, kmečki otrok, od malega vajen trdega dela, je bil dobrodošel v razvijajoči se in od države 'požegnani' industriji.

Prve lastovke napovedujejo pomlad. Najbolj pogumni, delavni nasledniki se vračajo. S podporo ali ovirami oblasti? Se bo zaraščanje hribovja zaustavilo? Je reja drobnice dobra rešitev? Je, trdim! Ovca zaide tudi tja, kjer je nekdaj hribovec s koso in košem. Morda meso drobnice v Sloveniji nima prave veljave, toda gre na bolje. Zdravo, ekološko, dobiva mesto v ljudski zavesti. Kaj bi bilo lahko bolj ekološko kot žival, ki polovico leta preživi na pašniku. Kjer cena zdravljenja presega vrednost živali. Slovenija svojo prihodnost gradi tudi na razvoju turizma. Vse več obiskovalcev prihaja iz pokrajin, kjer je jagnjetina na samem vrhu povpraševanja. Ovčereji, z njo pa tudi obdelovanju hribovja, napovedujem lepo prihodnost. Če?!

Lepo prihodnost napovedujem tudi turizmu. V dobrem desetletju ali dveh je bilo v Sorici v njegov razvoj vloženega več kot kdajkoli. V letni sezoni so pohodi na venec gora, ki vas obdaja, med bolj priljubljenimi. Mir in potno čelo na gozdnih poteh in vzponih skozi skalovje. Če?

Krdelo volkov kolje živali in odganja pohodnike. Domačine, pa tudi obiskovalce. Dovoljenja za odstrel pa ni. Naravnega sovražnika nimajo. Koliko jih bo čez leto, dve? Zagovorniki pa ... Človeka volk že dolgo ni napadel. Kako, če ga ni bilo, volka? Bomo čakali, 'cincamarincali', do prve žrtve. Drobnice ne bo več, tudi divjadi ne.

Med občani občine Železniki se zbirajo podpisi z zahtevo za dovoljenje odstrela. Ker birokratski mlini meljejo počasneje od volčjih zob, lahko pričakujemo nov napad, novo kri.

Škoda bo povrnjena, pravijo tisti z nasprotne strani. Slišati je, da še lanska ni. V celoti nikoli ne bo. Dobre živali, ki je šla skozi selekcijo, ne dobiš na tržnici. Brez ovce ni mladičev. Ogradite, pravijo. Ograja volka, kaj šele medveda, ki je bil tudi letos že viden, ne zadrži. Dokazi? Letošnji, v Zgornjih Danjah. Pa četudi bi ju zadržala. Naj se ogradijo pohodniške poti? Dvorišča osamljenih kmetij, ki jih v Škofjeloškem gorovju ni malo? Poti, kjer otroci hodijo v šolo ali do avtobusa? Nesmisli, toda do visokih glav na visokih stolih ne sežejo. Kaj hribovec?! Volk, medved in še kaj! Saj tudi ozaveščeni Evropejci tako hočejo. In 'colajo'.

Dve poti sta. Prva, opuščanje vsega in ponovno praznjenje in zaraščanja hribovja. Z neznanko. Kako nizko v dolino bo seglo.

In druga. Upor, državljanska nepokorščina. Spopad s klavsko divjačino in človekom je star toliko kot živinoreja. Znano je, da so nekdaj ljudje volkovom nastavljali pasti, kopali in prekrivali jame. Zmagovali in izgubljali. Volka je človek znal premagati, ga onemogočiti tisočletja nazaj. Bo ugnal tudi lastne koristi željno oblastno strukturo? Sam ali manjša skupina zagotovo ne. Pa saj imamo oblast, ki smo jo sami izvolili. Že tisto osnovno, župana in občinski svet.

Bom povedal kar odkrito. Na njih je. V Železnikih in sosednjih občinah. Zelo odločna zahteva na vlado, državni zbor in svet. Postavljen rok, do katerega mora biti dovoljenje za odstrel izdano. Sicer pogon organiziramo sami. S pomočjo lovskih družin, usposobljenih lovcev z dovoljenjem za uporabo orožja. V skladu z zakonodajo tak ukrep morda res ni. Je pa visoko moralen, predvsem pa nujen za zaščito občanov.

Pa še to bi rad rekel mladim, ki se odločajo za življenje v hribovju. Ne klonite kar tako. Življenje hribovca nikoli ni bilo posuto z rožicami. Volk ovce lahko kolje. Sama je pred njim nemočna. Obstala bo, z njo pa tudi lepota slovenskega hribovja, le z vašo nepopustljivo voljo.

Marijan Peternelj