Kaj je kakovostno znanje

Za boljšo šolo (12)

V našem šolstvu pod znanjem razumemo predvsem poznavanje različnih podatkov, teorij, formul, terminov. Takšno znanje je zapisano v učbenikih in drugi strokovni literaturi in ga učitelji v skrajšani in čim bolj razumljivi obliki posredujejo učencem. Zato nekateri učitelji zase pravijo, da so predavatelji. Oni predajajo znanje učencem – svoje in iz knjig. Tovrstno znanje pridobimo z učenjem, ponavljanjem, dokler si podatkov ne zapomnimo. Podatke se lahko učimo na pamet, ne da bi jih razumeli. Tako se uči veliko učencev, zato takšno »znanje« že po nekaj dneh pozabijo. S tako pridobljenim »znanjem« znajo učenci odgovarjati samo na vprašanja, ki se začnejo s povej, naštej, opiši, obnovi … Pri vprašalnicah zakaj, razloži ... pa je uspešnega preverjanja znanja hitro konec in sledi slaba ocena.

Našega šolskega sistema, s katerim v velikem številu niso zadovoljni ne otroci ne učitelji in ne starši, ne bo rešila nova Bela knjiga, ki jo napoveduje šolsko ministrstvo, pač pa temeljit razmislek, kakšna znanja potrebujejo današnje generacije in kako zagotoviti takšno učno okolje, da bo lahko v njem potekalo kakovostno poučevanje. Hkrati je treba tudi temeljito raziskati, zakaj ni v polni meri zaživela devetletka, ki je bila zastavljena sodobno in skladno z evropsko deklaracijo razvoja šolskih sistemov. Najprej pa se morajo naši snovalci in praktiki izobraževanja poenotiti, kaj je to kakovostno znanje. V obilici podatkov, spoznanj in znanstvenih odkritij, s katerimi se dnevno srečujemo, znanja zagotovo ne bomo mogli več pojmovati kot človekovo skladišče velikega števila informacij. Učence bomo morali v šolah usposobiti predvsem za to, da bodo znali tudi s pomočjo elektronskih medijev sami poiskati čim več podatkov in o njih kritično razmišljati, da ne bodo vsemu verjeli, kar bodo našli na spletu. Otroke bo treba usposobiti, da bodo nova znanja razumeli in preizkušali njihovo uporabnost. Šola mora otrokom predstaviti povezanost posameznih znanj, da bodo učenci dobili »veliko sliko« problema, s katerim se bodo ukvarjali. Zato mora v šoli potekati medpredmetno povezovanje, ki ga je zelo poudarjala že naša devetletka.

Učenci bi morali v šoli usvojiti tudi etično razsežnost znanja, da ne bi prihajalo do zlorab. Mlade je treba prepričati, da se morajo vsi človeški dosežki uporabljati samo za dobre namene in v korist človeštvu. Šola naj bi spodbujala inovativno, ustvarjalno razmišljanje, kar ne bi smelo biti pretežko, saj so otroci, tako kot večina ljudi, radovedna bitja. Zato je pritoževanje, da so otroci pri pouku nemotivirani in zdolgočaseni, zgolj odraz napačno zastavljenega poučevanja. Učenci se dolgočasijo takrat, ko so postavljeni samo v vlogo poslušalcev in opazovalcev. Kadar pa je pouk dinamičen in učenci ustvarjalno sodelujejo, raziskujejo, brskajo po različnih virih, izmenjujejo izkušnje, delajo poskuse, razpravljajo z učitelji, so pri učenju veliko bolj motivirani in pozitivno naravnani do dela. V teh primerih se jim zdi učenje zanimivo in ni časa za dolgočasenje.

Da bo naša šola za vse udeležene prijetnejša in bolj ustvarjalna, je treba opraviti strateški premik od količine h kakovosti znanja. Znanje je kakovostno, če znamo podatke pridobiti, jih razumemo, jih znamo smiselno povezovati in kritično presojati ter vidimo njihovo uporabnost. In takšna znanja naj bi učenci pridobili v sodobni šoli.