Pritekel je nazaj v življenje

Mario Ponjavić je pri enaindvajsetih letih doživel težko prometno nesrečo z malo možnostmi preživetja. A ni le preživel in ponovno shodil, temveč je začel tudi teči. Maratone in celo ultramaratone. S tekom premaguje tudi dolgoletno spremljevalko – depresijo, ki ga spremlja vse od nesreče.

Jesenice – »Tek je moja tableta, moje zdravilo ... In tudi zdaj, ko sem poškodovan, moram teči, vsaj pet, šest kilometrov vsak dan,« pravi Mario Ponjavić, maratonec in ultramaratonec s Hrušice, ki je leta 1997 pri komaj enaindvajsetih doživel hudo prometno nesrečo, bil 36 dni v komi, zdravniki pa so mu napovedovali le pet odstotkov možnosti, da bo preživel. A Mario ni le preživel in shodil, temveč je začel tudi teči. In doslej je – kljub posledicam, ki mu jih je za vedno pustila nesreča, tudi depresiji – pretekel številne maratone in celo ultramaratone, danes mu tekaški dnevnik kaže pretečenih okrog 44 tisoč kilometrov. Svojo življenjsko pot je opisal tudi v nedavno izšli knjigi z naslovom Od kome do maratona, ki jo je prejšnji teden predstavil tudi v Občinski knjižnici Jesenice.

Usodni 18. april 1997

Tisti petek, 18. aprila 1997, je bil njegov zadnji dan pripravništva. Nekaj dni pre­d tem si je kupil avto, po končani službi pa je prijatelje povabil na pijačo. Na poti domov je na mokri in spolzki cesti med Kranjsko Goro in Jesenicami avto zaneslo s ceste in silovito je trčil v drevo. Reševalcem in gasilcem ga je z veliko truda uspelo rešiti iz razbite pločevine in takrat se je začel njegov boj za življenje. Klinično mrtvega so ga odpeljali v jeseniško bolnišnico, kjer je bil kar 36 dni v komi. Kot pripoveduje, se sam niti nesreče niti dogodkov po njej ne spominja. Sta pa starša Edina in Marko v tistih težkih dneh pisala dnevnik in v njem ubesedila vso svojo bolečino, strahove in boj za sinovo življenje. Na predstavitvi knjige je mama Edina povedala, da sta si na ta način olajšala dušo, oče pa je dodal, da se tistih dni, ko sta trepetala za njegovo življenje, nerad spominja. Mariova rehabilitacija je bila dolga, vsega se je moral naučiti znova, tudi v rehabilitacijskem centru Soča. A posledice nesreče so ostale, tako fizične, saj ima še danes slabo koordinacijo, slabše tudi sliši, kot tudi psihične. »Še danes nisem povsem sprejel, kaj vse sem zaradi nesreče izgubil ...« je povedal.

Uteho je našel v teku

V težkih mesecih in letih, ko se je zavedel vsega, kar mu je nesreča odvzela, je padel v brezno depresije, iz katerega se je le stežka pobiral. A ko ga je oče nekega dne peljal za Savo in je Mario naredil prve tekaške korake, čeprav je še hodil težko, je našel uteho. »Gibanje, tek, to mi je pomagalo izkopati se iz te črne luknje in tekel sem vse več, vse dlje ...« je pripovedoval. Začel se je udeleževati organiziranih tekov, najprej polmaratonov, zatem pa je leta 2007 pretekel svoj prvi maraton v Ljubljani. Do danes je pretekel deset maratonov, z najboljšim rezultatom tudi pod tremi urami, ter več ultramaratonov. Posebno doživetje pa je bil tek na domačih Jesenicah v sklopu dobrodelne prireditve za otroke Jesenice tečejo, ko je v desetih urah pretekel 92 kilometrov. Naslednje leto je na isti prireditvi pretekel sto kilometrov. Teči v domačem kraju je nekaj najlepšega, je poudaril.

Žena Renata in sin Marko

Mario ima ob sebi – poleg staršev – dva najzvestejša navijača: ženo Renato in sina Marka. Žena ga že šestnajst let podpira na njegovem maratonu življenja, ob vseh padcih in vzponih. Sin Marko je nadarjeni mladi pianist in Mario pravi, da je ena njegovih najljubših starševskih zadolžitev obračanje not, ko Marko vadi klavir. Žena in sin mu stojita ob strani tudi v težkih trenutkih, ko se bori z dolgoletno spremljevalko – depresijo. »Velikokrat v življenju sem padel, borim se z depresijo, a s tem sem se naučil živeti. Pri tem me rešuje tek, ni tarnanja, ni jokanja, saj hočem živeti!«

A zaradi poškodb in bolečin v križu ter išiasa se je lani odločil, da maratonov ne bo več tekel. »Nimam več želje dokazovati se s kilometri, dosežki, zmagami. S svojo zgodbo bi rad dal ljudem nekaj pozitivnega. Rad bi tekel za nekaj dobrega, v dober namen, za otroke,« je dejal.