Rad imam besedne igre

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 26. januar 2009 / 06:00

V Farnem kulturnem društvu Koroška Bela so pred novim letom premierno uprizorili komedijo Vaje v slogu Raymonda Queneauja. Režiral jo je "prvi sosed" društva, dramski igralec in režiser Gregor Čušin. Pa sva jih rekla nekaj na to in druge teme.

Menda ste zadnje čase precej na poti med domačo Koroško Belo Ljubljano in Mestnim gledališčem ljubljanskim, sosednjo avstrijsko Koroško, kjer igrate …

»Pravzaprav največ časa preživim na vožnji. Imam predstave v Mestnem gledališču, v božičnem času sem po vsej Sloveniji in nekaj tudi v Avstriji igral svoje tri monokomedije Hagada, Evangelij po Čušinu in Pešec, trenutno pa še režiram predstavo v Kranjski Gori. Zvečer sem res bolj poredko doma.«

V domačem kulturnem društvu ste v zadnjih osmih, devetih letih na oder postavili prav toliko predstav, letos Vaje v slogu, kultno Queneaujevo literarno delo različno zapisanih zgodb na eno in isto temo, pravo zbirko besednih, matematičnih in še kakšnih vragolij. Lahko bi rekli, da ste izbrali precej zahtevno igro za ljubiteljski oder?

»V našem društvu vsako leto naredimo eno predstavo, sam sem bližnji sosed društva in se kar dobro spoznam na oder, tako da je skoraj logično, da ta posel opravim jaz. Vaje v slogu sem sicer že nekaj časa imel v mislih, tokrat pa sem igro izbral bolj zato, ker smo bili v časovni stiski. Gre za monološko predstavo, za posamične nastope igralcev, tako da sem lahko z njimi vadil tudi, če je na vaji kakšen igralec manjkal, kar se pri ljubiteljskih gledališčih rado dogaja.

Besedilo se mi zdi zelo zanimivo, saj imam zelo rad besedne igre in jezikovne vragolije, kot ste rekli. Tudi sam jih pri pisanju besedil rad uporabljam.

Znameniti dramatik Eugene Ionesco je nekoč dejal, da nikoli ne bi začel pisati svoje tako imenovane dramatike absurda, če ne bi bilo Vaj v slogu. No, meni se te ne zdijo absurdne, nasprotno, precej logične. Ena in ista zgodba v toliko različnih pogledih. Ena izmed uteži na tehtnici za to predstavo je bila tudi želja, da presenetim naše gledalce. Ljudje imajo v gledališču sicer radi zelo jasne predstave, da vseskozi vedo, za kaj gre. Že s Serijskim brivcem smo tak slog predstav nekoliko presekali in sem videl, da je to ljudem všeč. Vaje v slogu so bile potem logičen izbor. Posamezne interpretacije zgodbe sem povezal v dramaturgijo, in po odzivu sodeč, nam je uspela kar dobra predstava. Preseneča me, da te igre pri nas niso veliko uprizarjali; pred leti v Celju, v ljubljanski Drami, tudi v Tonetu Čufarju na Jesenicah …, dosti več pa v Sloveniji ne. Gre namreč za eno tistih predstav, v kateri igralci, vsak ima po več vlog, na najboljši način pokažejo, kaj zmorejo.«

Ker je v knjigi 99 različnih zgodb, ste imeli kar precej možnosti za izbor tistih, ki jih boste uprizorili. Na koncu ste jih uporabili kakih dvajset. Kako ste izbirali?

»Najprej sem sam izbral najbolj zabavne različice, ki jih je mogoče tudi prenesti na oder. Potem sem dal besedila igralcem, naj ugotovijo, v katerih vlogah se vidijo. Nobenega igralca nisem silil igrat vloge, ki mu ne bi bila všeč. Pri tem nisem v ospredje postavljal nobenega »hudega« koncepta, kaj bomo v predstavi povedali. Besedilo samo po sebi omogoča različne poglede; kako naj sicer iščem koncept v absurdu.«

V skupino že izkušenih igralcev ste tokrat povabili tudi igralski podmladek, ki se na odru prav dobro izkaže …

»Vesel sem, da gre razvoj igralcev v naši skupini naprej. Če po pravici povem, je to zame tudi osvežitev, saj sem na naše stalne igralce že nekoliko preveč navajen in so zame vselej predvidljivi. Tako smo v skupino izbrali še dva fanta in dve dekleti iz mladinske skupine in moram reči, da sem z njimi kar zadovoljen. Upam, da bo šlo tako naprej, ob večji skupini bomo namreč tudi lažje izbirali igre, ki jih bomo igrali.«

Je za vas drugače režirati na domačem odru kot v drugih gledališčih? Je domače okolje pri tem lahko obremenjujoče?

»Zagotovo je drugače. Na domačem odru moram vedno paziti, kar bomo rekli in kaj pokazali. Da ne bodo rekli, 'glej ga, Čušina, kaj je pa letos naredu'. Saj veste, nihče ni prerok v domačem kraju. Meni lahko soseda reče, tole pa ni bilo v redu, v drugih okoljih pa tega ni. Če slučajno niso zadovoljni z mojim načinom dela in režiranja, se naslednjič ne dogovorimo več in zgodba je končana. Tu, v domačem okolju, kjer predstava živi, sem zato zagotovo mnogo bolj previden.«

Rekli ste, da trenutno režirate v Kranjski Gori v KPD Josip Lavtižar.

»Trenutno v MGL-ju še nisem zaposlen z vajami za novo predstavo, pa ta »prosti čas« izkoriščam za igranje svojih predstav, pa še kakšne režije se lotim … V Kranjski Gori delamo novejši ameriški tekst, ki ima naslov Election day, avtorja Josha Tobiessena. Prevod bi se glasil Na volitve, mi pa smo ga spremenili v Voli, naj bo to v pomenu glagola ali samostalnika. Tematika je predvolilna in govori o vsej noriji okrog volitev, o zadevah, ki se v Ameriki in po svetu dogajajo po 11. septembru, o varnostnih ukrepih in podobno … Včasih je vse skupaj prignano do skrajnih meja razuma. Sicer pa gre za tipično situacijsko komedijo, bi rekel nekakšen ameriški Partljič.«