Pevska pot Mance Izmajlove

Besedilo: Alenka Bole Vrabec
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 26. januar 2009 / 06:00

Študentka odkrije, da njeno pravo ni tisto pravo, odloži juridične učbenike in se odloči za odrske in koncertne deske. Iz rodnih Lesc v London, spet v Lesce, nato v Moskvo in spet v Lesce ...

… Od tam pride na pogovor v spremstvu moža, koncertnega violinista Benjamina Izmajlova in ljubke, poldrugo leto stare hčerke Izabele. Preprosta, naravna, s smehljajem na licih in v očeh.

Spomnim se vaših prvih intervjujev, v katerih ste vedno povedali, da ste že kot otrok radi peli. Dvakrat ste sodelovali na Prvem glasu Gorenjske in osvojili na Bledu 1995 prvo, na Jesenicah 1997 pa drugo mesto.

»To je bila popotnica za mojo samozavest. Želja, da bi samo pela, se je iz spremenljivega oblaka zarisala v ostro konturo. Peti, a početi to v muzikalu. Za Evropejce je London muzikalska Meka. Če tam narediš sprejemni izpit, pomeni, da imaš upanje, da smeš sanjati o uspehu, a pod pogojem, da ti bo šlo velikokrat za nohte ... In mi je v londonskih letih 96-99 res šlo.«

Iz katerih vzrokov?

»Več jih je bilo. Na Montview Theatre School, kjer smo trdo delali, so študirali zvečine Angleži. Druge Evropejce bi preštel na prste, iz takrat vzhodne Evrope ni bilo nikogar. Mučilo me je strašno domotožje in veliko sem prejokala. Če ne bi imela tako močne volje, bi šla preprosto domov.«

Je bil študij tudi finančni zalogaj?

»Seveda. Najtežje je bilo v prvem letniku. V drugem so mi pomagali občina Radovljica, Rotary club Bled, za moj študij je bil tudi dobrodelni koncert na Bledu ... V zadnjem letniku pa sem dobila štipendijo ministrstva za kulturo. Seveda so veliko prispevali tudi moji starši. Dve leti sem delala tudi ob vikendih. V Hempstaedu, kjer živi veliko premožnih Židov, sem si našla delno zaposlitev v modnem butiku.«

So Manci Urbančevi pogrnili rdečo preprogo, ko ste se vrnili?

»Kje pa! To, da si uspešno končal eno najboljših londonskih šol, je bila samo stopnica. Vrata je bilo treba šele odpreti. Začela sem prepevati, kjer je bilo mogoče ...«

Preskusili ste se tudi kot dramska igralka?

»Na šoli sem študirala dramsko igro. Leta 1999 smo z neko nemško protirasistično organizacijo pripravili skupni projekt o perečih vprašanjih sedanjega časa in z njim gostovali v Afriki in Evropi. Prvi, ki mi je zaupal vlogo doma, je bil režiser Peter Militarev v Gospodični Mici Frana Milčinskega. In predstavljajte si mene, nepoboljšljivo romantičarko, ko sem storila svoj prvi dramski korak na domačih tleh! S coklico naravnost v drek!« (sproščen smeh).

Bil je zelo slavnosten, a mrzel zimski večer, ko ste na veliki Prešernovi proslavi v Vrbi 2000 zaigrali Julijo, Katro in zapeli Bogomili. Kaj je najbolj zaznamovalo ta večer, namenjen dvestoletnici Prešernovega rojstva?

»Poznanstvo, nastalo že ob študiju proslave. Glasbo je napisal Slavko Avsenik ml. in rekla sem si: to je glasbenik, s katerim bi rada ustvarila kakšen velik projekt!«

Se je želja uresničila?

»Se je! Čez nekaj let! Brez njega ne bi bilo zgoščenk Slovanska duša in Slovensko srce.«

Je bil ob vsej hektiki tudi čas za ljubezen?

»Bil! (Reče veselo in se ozre k Benjaminu, ki z Izabelo v naročju šteje ovčke.) Benjamin je s slovensko štipendijo študiral violino v Moskvi in me začel nagovarjati, naj se pripravim na avdicijo za operno petje. Poldrugo leto sem se pripravljala pri ge. Pii Brodnik. In ne zaman. Čeprav prostega časa med študijem ni bilo. Zakonca-študenta sta morala zaslužiti za življenje. Moja šolnina za eno šolsko leto je znašala 5000 ameriških dolarjev. A bilo je lažje, ker sem si ljubi kruh lahko služila s prepevanjem na prireditvah.«

Vaš največji uspeh doslej je vsekakor zgoščenka Slovanska duša, za katero ste prejeli pri založbi Nika lani novembra tudi zlato ploščo.

»Ja, z Benjaminom sva jo posnela z Ruskim državnim filmskim orkestrom v Moskvi, vsi aranžmaji pa so delo Slavka Avsenika ml. Tako kot ta mi je pri srcu tudi najnovejša zgoščenka Slovensko srce, na kateri so najlepše slovenske pesmi od ljudskih, umetnih, narodnozabavnih do filmskih. Tudi Slovensko srce je moj in Benjaminov projekt ob nepogrešljivi umetniški potenci Slavka Avsenika ml.«

Izabela po malem nerga. Grdo me pogleda, češ kaj pa moriš mojo mamo. Brž še vprašam: Kako pa gresta vkup kariera, številni koncerti in otrok?

(Spet smeh) »Z dobro voljo in dvema paroma babic in dedkov speljemo!«