Kadar se zasliši čisto tiha tišina

Besedilo: Boštjan Fon
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 26. januar 2009 / 06:00

Brez suhe klobase na mršav petek v korak z nagajivim soncem proti sedlu Suha (in brez suhih rokavic, ki so ostale pozabljene doma).

Kadar se popotniku nad Pristavo, ki se je po nebeški volji umestila na enega najlepših koščkov pod njim, navkreber postavi posnežena klančina, se najprej zboji za svoji nogi, da se ne bi vanje pridričal kakšen hrabro in z brzino navdahnjen sankač. Ampak petek je bil popoldansko len, ljudstvo je po napornem tednu utrujeno posedelo v übermarketih in še termometer, ki ga je umeril švedski astronom Celzius, se je igral z negativno dvomestno številko. Nikjer nikogar! Štorija se je začela preprosto: ko se je sonce s pomežikom odločilo izzvati sedečega na terasi, kdo bo hitreje pobožal Triglav na zahodni strani horizonta, še preden se od nekod prismuka luna, se je v nahrbtnik začelo tlačiti nekaj cunj, nanj so se poveznile kratke smuči in palice so stisnile dlani.

Tako se je zacepetalo v že prej omenjen snežni klanec. A ob metanju stvari v hrbtni gorniški pripomoček se je zgodila nerodnost. Ta bo kasneje s premrlimi prsti popisana, ko bo na vrsti opis dogajanja pri polomljenem kažipotu za Golico.

Snežna cesta od Pristave, kjer so bila tri jezerca v parku že nekaj stoletij ranjkega botanika Karla Zoisa debelo poledenela, se je z okljuki vila naprej proti Križevcu. Sopihajoč in z enim očesom zroč v sonce, ki se je ravno tako hitro mujalo proti Triglavu s svoje strani nebeške poti, je popotniku začela v ušesih blagodejno mrmrati najlepša pesem. Še koraki so zamrli v spoštovanju do snežno bele tišine. Tihota se je posula po cesti, na bregu je visela, se vsake toliko usula z veje za vrat in je bila blagodejno tiha. Čisto tiha tišina ... Boljšega sopotnika med mendranjem naprej in naprej skozi predel z visokimi smrekami in že temačno senco si zimski osameli hodec ne more želeti. Do sončnega ovinka, kot ga poznavalsko poimenujejo domorodci, je šlo, pa je bil nato na sporedu en kratek postanek, ki je bil pravzaprav nujen poscanek. Tam se je, zapirajoč zadrgo, naprej hodeči še enkrat bolj za šalo kot zares sporekel s soncem in sklenil stavo, da bo na vrhu sedla prej kot bo on zdrknil za Triglav.

Jezusa na Križevcu skorajda ni bilo videti, saj ga je naletavanje snežink skrilo, pa še mudilo se je naprej, proti Pustemu rovtu. Preden se je plana, ki poleti mukajoče pregleda vse mimoidoče, odprla v širni snežnosti, se je odkril prvi vetrni koder, ki je presneto zoprno zavil okoli oznojenega lica. A takrat še ni bil tako vsiljiv, z vsakim metrom višje pa je postajal zoprno bolj in bolj nadležen. A kaj, ko se je tekmovalo s soncem, ki se je preoblačilo v večerne niti žarkov ter se pripravljalo za spanje. Prej pa bi krogla svetlobe rada objela Triglav, in to pred osamelim, ki se mu je vdirala gaz. Še nekaj ovinkov, nič kaj preveč strmih.

Mrzlota, prej skrita za nekaj snegolomljenimi smrekami, je pričela resno oklepati preznojenega telo. Na sedlo Suha, ki se dviga nekaj metrov manj kot tisoč petsto nad morjem in se skriva pod Golico iz pristopne smeri Stola, sta zadihan trmež in sonček doskočila naenkrat. I, kaj bi lepšega kot dobremu prijatelju, popotniku na najbolj všečnih hribovskih avanturah, čestitati za dostop in se mu zasmejati po koncu lazenja gor. Sonce se je strinjalo, da zmagovalca v dirki od Pristave prek Križevca in Pustega rovta do sedla Suha ni najti med dvema, ki imata raje nebo kot turobno mrmranje dolinskega življenja. Oba sta, prvi s človeškim pogledom, drugi svetlim žarkom, pobožala Triglav in sonce je šlo spat.

Preden je bilo s telesa odvrženih nekaj premočenih cunj, je sedaj namenjenemu v dolino, in to na smučeh, šinilo v betico, da bi bilo v nahrbtniku pametno poiskati toplo kapo in rokavice. Prva je bila, pletena z dvema levima in dvema desnima. Rokavic pa od nikoder! Prsti so premrlo brskali po notranjosti, a toplega zavetja niso našli.

Petprstno oblačilo, ki bi dalo gorkoto ob tem, da je pogled na mobilniku, čudežu telefonije in še merjenja temperature, povedal, da brije z minus šestnajstimi, je ostal doma. Preveč se je mudilo lovit sonce.

Glasna kletvica ali dve bi seveda kot pribito stali ob tem spoznanju, a kaj, ko to ne bi spremenilo nič. Še vedno je neusmiljeno brilo, prsti so bili trdi, pa preklinjanje gor ali dol. Kako so se natikale smuči na čevlje, ni mogoče opisovati, kajti tisti stavki so ostali zamrznjeni na sedlu Suha. Bil je suh petkov večer, suhe klobase takisto ni bilo v nahrbtniku kot tudi ne suhih rokavic. Resnici na ljubo, tudi mokrih ni bilo. Nobenih. Zato se je po natikanju smučkastega para v mrazu, ki je bil prezoprno tišast, da bi se sploh še prepiral z njim, sledil oddrs, in to precej hiter, navzdol prek Pustega rovta, ki ga je že obsijala lunca. Pri Jezusu na Križevcu postanek zato, ker se to spodobi in ker je bila tam spet tista prelestna tišina. Čista, da bolj ne more biti. Morda le v nebesih, kadar si tisti, čigar milo zroča podobica je bila tam v kupu snega, tega zaželi. Zato je bil tudi Očenaš, ki je bil namenjen vsem tistim, ki so zimskohodnemu blizu, kljub mrzloti še vedno toplega srca odžlobudral tiho. Potem je bilo samo še smukanje navzdol.