Zgodbe, ki jih piše samota

Besedilo: Dina Kavčič
Kategorija: Zanimivosti / / 15:31

Vse življenje sem brala, kupovala in zbirala knjige. Bile so vedno moje prijateljice, to so še posebno v trenutkih samote, negotovosti in hudih preizkušenj. Mnogi smo se zaprli med štiri stene, ker so le redki, ki si zmorejo vzeti čas, da prisluhnejo sočloveku. Vsem se nam samo mudi. Na morju mi je še pred leti sosed, ki je ves dan počival, se sončil in užival, dejal: »Što žuriš, stići ćeš do groblja ko ja!« (Kam hitiš, vsi bomo prišli do groba!) Pred kratkim sem prebrala, kako se odzivamo na telefonske klice. Navedla jih bom samo nekaj: »Madona, kaj spet hoče?« ali »Porkaduš, ali bo že enkrat mir!« ali »Kaj je spet?« ali »Hitro povej, meni se mudi!« Taki odzivi so me odvrnili od klicev v stiski. Razumem, da imajo ljudje, ki ga vidijo, vedno delo. Nekateri hite po nakupih, drugi pometajo po dvorišču, grabijo listje, kuhajo, vkuhavajo, ni da ni. Iz glasu se čuti njihovo hitenje,v eni roki telefon, v drugi kuhalnica, metla in druga različna orodja. Mojster, ki mi je šest ur menjal okenska tesnila, je vseskozi držal v eni roki mobitel, z drugo pa je hitel delati. Groza!

Zakopala sem se v knjige. Med drugimi imam na mizi štiristo strani debelo knjigo pregovorov in rekov z vsega sveta z naslovom Vox populi. Veliko jih znam na pamet. Morda bi zanimali še koga drugega. Navedla jih bom nekaj:

1. Kdor je sam in nesrečen, naj išče nasvete v starih pregovorih. (španski)

2. Prijatelji so kot lastovke; prihajajo samo ob lepem vremenu. (nizozemski)

3. Sreča daje prijatelje, nesreča jih preizkuša. (francoski)

4. Človek ima veliko prijateljev, dokler jih ne potrebuje. (nemški)

5. Prijatelj, ki sam pride, je dvakrat dobrodošel. (nemški)

6. Dobre prijatelje spoznaš v slabih časih. (portugalski)

7. Komur je sreča prijazna, so mu tudi ljudje. (ruski)

8. Žalost je kot velika zakladnica, ki jo odpiramo samo najbližjim. (mongolski)

9. Velike bolečine so neme. (italijanski)

10. Ko se sreča začne mrščiti, se začno prijatelji odpravljati. (angleški)

Ker so pregovori kratke misli, ki slone na dolgih izkušnjah (po Cervantesu), se boste morda ob njih zamislili tudi vi.

Svoja razmišljanja nam je poslala naročnica Gorenjskega glasa Majda Pogačnik iz Kranja. Majda je včasih poučevala slovenščino na srednji šoli, po smrti moža pa ji veliko pomenijo skupni trenutki z vnukom. Čeprav dneve v izolaciji težko prenaša, ostaja optimistka in pravi, da ne smemo izgubiti upanja, saj za vsakim dežjem posije sonce.

Še vedno vas vabimo, da nam tudi vi pošljete svojo zgodbo, razmišljanje ali izkušnjo na naslov Gorenjski glas, Nazorjeva ulica 1, Kranj, ali na koticek@g-glas.si.