Kekec je star sto let

Kljub častitljivi starosti Vandotov junaški pastirček Kekec, ki ga večina sicer bolj kot iz knjig pozna iz filmskih upodobitev, ostaja v zavesti slovenskih otrok. Je junak, s katerim odraščajo tudi današnji otroci.

Z domoznanskim večerom z naslovom Kekec je star 100 let so na predvečer kulturnega praznika v kranjskogorski knjižnici zaokrožili slovesnosti ob stoletnici enega naših osrednjih mladinskih literarnih likov – Kekca. Praznovanje jubileja se je sicer začelo že lani, saj je Josip Vandot planinske zgodbe o mladem pastirju Kekcu objavljal v letih med 1918 in 1924. Kekec se je prvič pojavil v pripovedki Kekec na hudi poti, ki je od januarja do decembra 1918 izhajala kot priloga mladinskega lista Zvonček. Nato je bil glavni junak še dveh Vandotovih pripovedk, Kekec na volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom, ki sta prav tako izhajali v Zvončku v letih 1922 in 1924.

A kot je na literarnem večeru v Kranjski Gori, ki so se ga udeležili tudi pisateljevi sorodniki, poudaril literarni zgodovinar dr. Miran Hladnik, danes Kekca bolj kot literarnega poznamo kot filmskega junaka.

Iznajdljiv in spreten junak

»Literarni Kekec je bil socialno deprivilegiran junak, ki je služil pri tujih ljudeh in je moral s svojo iznajdljivostjo in spretnostjo pretentati nasprotnika, se znajti in poiskati svoje mesto pod soncem. Film pa na drugi strani govori o sožitju med otroškim junakom in vaško skupnostjo, ki stoji za njim in ga brani ter rešuje pred čudnimi bitji,« pojasnjuje Hladnik.

Kekec ostaja slovenski

Ker je od zadnje ekranizacije minilo že več desetletij, Hladnik sicer pravi, da težko ocenjuje, kaj je za današnjo mladino tisto, kar je pri Kekcu tako pomembno za aktualni čas, a se je doslej vedno izkazal kot zaupanja vredna točka. Zato, je prepričan Hladnik, Slovenci Kekca tudi v prihodnje ne bomo pozabili, saj vsaka nacija potrebuje svoje identitetne točke. »Če mu je uspelo preživeti sto let, zakaj jih ne bi še nadaljnjih sto, dokler Slovenci ne bodo tega junaka prodali najboljšemu ponudniku, ampak za zdaj na srečo povpraševanja za Kekca v tujini ni ... Zato mislim, da bomo še kar nekaj časa živeli z njim.«

Sicer pa je, kot še poudarja Hladnik, Kekec zelo pomemben tudi zato, ker določi kulturno obzorje in identiteto otrok od najmlajših let naprej. Prek Kekca smo to, kar smo, kajti druge nacije ga ne poznajo, poudarja. Obenem vsaki generaciji prinaša neko drugo sporočilo. Danes otroci nimajo te socialne izkušnje, kakršno je imel Kekec, a vseeno »deluje«, poudarja Hladnik. »Morda zaradi živali, morda zaradi strahov pred divjimi bitji ... Gre za fiktivno dimenzijo, ki je postala pomembnejša od realne, socialne, ki je bila nekoč v prvem planu.«

Čas za novega Kekca?

Na vprašanje, ali se tudi v sodobni literaturi skriva junak, ki bi lahko prevzel Kekčevo mesto, dr. Hladnik odgovarja, da tega še ne moremo vedeti. »Vsako leto izide okoli 120 romanov, ob tem še okoli trideset mladinskih del in okoli tristo pesniških zbirk. Težko je vedeti, kje vse bi se lahko skrivali novi kekci, petri klepci, lepe vide, veronike deseniške ... Prav gotovo se.« Tisti, ki so, pa tudi še vedno funkcionirajo, pravi. Če ne bi, se jih ne bi učili v šolah, ne bi se vedno znova pojavljala besedila, ki bodisi v naslov postavljajo slovenske mitološke like ali pa so se njihova imena vključila v splošno rabo – tako kot Kekec danes ni več zgolj Vandotov junak, ampak, zapisan z malo začetnico, že pomeni nekaj čisto drugega.

Kot je še povedala Nataša Kokošinek, knjižničarka iz Občinske knjižnice Jesenice, v okvir katere sodi tudi kranjskogorski oddelek, so vse se prireditve in ure pravljic, ki se nanašajo na Kekčevo tematiko, še vedno dobro obiskane. Kekec se ji tudi danes zdi izjemno uspešen lik otroškega nacionalnega junaka, ki se ne kosa samo s Harryjem Potterjem, ampak tudi kakšnim novejšim likom. In to ne velja zgolj v primeru kranjskogorskih otrok, temveč za vso Slovenijo. V Kranjski Gori, ki je kot Vandotov rojstni kraj Kekčev dom, pa do Kekca seveda gojijo še prav poseben odnos, je povedala.

Razstava ilustracij

Knjižnica Kranjska Gora je pri zaznamovanju stoletnice združila moči z Gornjesavskim muzejem, ki je v Liznjekovi domačiji pripravil razstavo likovnih del Ivana Erbežnika (1881–1960), slikarja, ki je ilustriral Vandotovega Kekca. Erbežnik je svoje prve ilustracije začel objavljati prav v publikacijah, kakršna je bila revija Zvonček, List s podobami za slovensko mladino. Prva izmed Vandotovih povesti o Kekcu je bila v njem z Erbežnikovimi ilustracijami objavljena leta 1924, po Vandotovi smrti je ilustriral še povest Kekec nad samotnim breznom, objavljeno leta 1952. Razstava, ki jo je zasnovala Zdenka Torkar Tahir, je v Liznjekovi domačiji na ogled od konca marca.