Iz starih časov: Cankar o Trubarju v Trstu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. september 2008 / 06:00

Zadnjič smo videli, kaj je Ivan Cankar povedal ob Trubarjevi 400-letnici na Dunaju, 6. marca 1908. Pozneje je imel še en govor, daljši in tehtnejši, v Trstu, 21. maja, predavanje za socialistično organizacijo Ljudski oder. Pa navedimo še iz tega nekaj poudarkov.

Najprej je orisal glavne poteze Trubarjevega časa. »Reformacijsko gibanje po slovenskih deželah je nastalo in se tako čudno hitro širilo iz popolnoma enakih vzrokov kakor na Nemškem in Češkem. Ljudstvo je vzdihovalo pod strašnim jarmom duhovne in posvetne gospode. Do kosti je bilo izsesano in izžeto, živelo je komaj še človeško življenje. Poleg tega pa je bilo še obsojeno, da je stalo neprestano na straži ter branilo proti Turkom svoj dom in z njim varnost vseh zahodnih dežel. Če bere človek zgodovino tistih časov, se mu zdi popolnoma razumljivo, da se je slovensko ljudstvo v svojem obupu vdalo najčrnejšemu praznoverstvu, čigar žalostni sledovi še do današnjega dne niso izginili. Prijatelja ni imelo ljudstvo nobenega, upanja nobenega, kvečjemu v sveta nebesa. Edini narodni zaščitniki, besedniki njegovi bi bili po pravici morali biti v tedanjih časih duhovniki. Ampak prav tista duhovščina je ležala na ljudstvu kakor ogromen polip in mu je s tisočerimi ustmi sesala zadnjo kri. V kmečkih puntih šestnajstega stoletja niso uporni kmetje napadali samo graščin, temveč tudi samostane, župnišča in cerkve, zakaj kriva škofovska palica jih je tepla prav tako neusmiljeno kakor valptov bič.«

Človek bi pomislil, da Cankar v teh svojih stavkih tudi nekoliko pretirava. A svoje trditve opre na resno in obsežno zgodovinsko delo, ki ga v letih 1874-76 v 12 snopičih objavil nemško pišoči in v Ljubljani živeči kranjski zgodovinar August Dimitz. Gre za knjigo o zgodovini Kranjske od najstarejših časov do leta 1813 (Geschichte Krains von den aeltesten Zeit bis auf das Jahr 1813). V njej Dimitz zapiše tudi, kar sledi (v Cankarjevem prevodu, ki pa je po mnenju urednikov njegovega Zbranega dela narejen »dokaj svobodno«). »Večji del Kranjske je bil takrat pod oglejskim patriarhatom. Sedež tega patriarhata so prenesli pozneje v laški Videm. Tam so vladale kakor takrat sploh na Laškem in Nemškem, škandalozne razmere v katoliški cerkvi. Dva sta poglavitna znaka teh razmer: verska brezbrižnost in pa grozovita posvetna razuzdanost katoliške duhovščine. Patriarh je dajal svojim podložnim ovčicam po Primorskem in Kranjskem mesto poštenih pastirjev samopašne malopridneže, ki so imeli tri poglavitne lastnosti: razuzdanost, lakomnost in nasilnost. Duhovnik ni užival na svoji fari nobenega vpliva; poleg tega je bil popolnoma neveden človek, kar se je pokazalo posebno tedaj, ko je bilo treba nastopiti proti Trubarju in njegovim predikantom. Katoliški duhovniki so morali molčati samo zato, ker govoriti niso znali. Neveden, sebičen, razuzdan človek, brez vsakršnega ugleda, ni mogel nastopiti pred ljudstvom proti njegovim govornikom, kakor so bili protestantski predikantje …«