Moj stari oče Luka

Stopinje skozi preteklost

Jakob, Lukov mlajši brat, je imel le enega sina, Darka.

Fant je imel zelo nesrečno življenje, saj nikoli ni bil ne zaželen ne ljubljen. Izginil je nekje v Franciji kot dezertiran vojak tujske legije.

Kot otroka so ga pripeljali k Pivku s Štajerskega, kjer je bil v reji. Njegov oče Jakob se zanj ni zmenil, mama se je skurbala, in odšla neznano kam.

Zanimivo pa je, da je bil Jakob najprej zaljubljen v neko Urško, potem sta se razšla, nakar se je oženil z Darkovo mamo. Ko se je nekoč spet srečal z Urško, se je ljubezen znova vnela, vendar se kot mačeha ni dobro izkazala.

Jakob se je kot edini od Pivkovih spreobrnil v evangeličansko vero. Malokomu je tudi znano, da si je zaslužil penzijo z dajanjem krvi.

Ko je Darko prišel v Žiri, je imel za seboj precej »partizansko-zavedne« izobrazbe. O takratnih »svetlih« idealih je nenehno govoril tudi Luku, ki tistega čvekanja ni mogel prenašati in zato sta se nenehno prepirala.

Darko se je v Žireh izučil poklica, si celo kupil nekaj stvari, med drugim omaro, kolo, potem ga je, žal, začel piti in begati sem in tja, nikjer ni imel obstanka.

Meni je bil zelo pri srcu, saj je znal pripovedovati zanimive zgodbe. Dobro se je razumel s Fridom, zato mu je Pivkovca tudi svetovala, naj kar gre za njim v Kranj, če mu paše.

To je res storil. Nekaj časa je pridno delal na posestvu, kjer se je zaposlil, potem se je v njem spet oglasila nemirna kri, in je čez noč izginil.

Prvič se je oglasil šele čez nekaj let, ko je Fridovima hčerkama iz Francije poslal paket s šolskimi potrebščinami.

Nekega dne pa Frida pokličejo s policije, češ da je tam nekdo brez dokumentov, ki pravi, da ga pozna. Bil je Darko, ki je nezakonito prečkal mejo, da mu ne bi bilo treba iti na bojišče v Vietnam. Žal pa se je pozneje na skrivaj spet vrnil v Francijo, vendar so ga verjetno zajeli, saj se je za njim izgubila vsakršna sled.

4. stric Frido - spomini na očeta

Spominjam se bolj mame kot očeta, je povedal stric Frido, ki živi s svojo družino v Kranju.

On je za nas, otroke, imel bolj malo časa. Razen takrat, ko nas je potreboval pri kakšnem delu. Mama je bila drugačna: bolj srčna ženska.

Iz otroštva pa mi je v spominu ostal dogodek, ko me je peljal vpisat v šolo. Posadil me je bicikl, na štango, saj sem bil star šele šest let. V šolo so me vpisali leto prej, kot je bilo v navadi. V pisarni upravitelja so me pregledali, če sem telesno in umsko dovolj razvit. Že doma sem se naučil branja, pisanja, ter poštevanke do 20. Z vpisom v prvi razred tako nisva imela nobenih težav, na kar je bil zelo ponosen.

Imeli smo navado, da smo na praznik sv. Ane hodili k maši na Ledinico. Tja sem šel peš, nazaj pa me je oče pripeljal z biciklom. Kupil mi je tudi konja, da sem se učil furati. Že zelo zgodaj me je pripravljal na to, da bom nekoč prevzel kmetijo ...

Potem se je začela vojna. Oče je, bolj kot mene, za delo ponucal po polbrate, saj so skupaj furali. Ni bilo enostavno, potrebno se je bilo prilagajati in se izogibati nevarnostim, ki so prežale za vsakim vogalom. Potem je šel brat Jože iskat službo na Jesenice, od kjer je bil, žal, mobiliziran v nemško vojsko. Veliko je pretrpel, ni mu bilo lahko, pa tako mlad je še bil. Mene je oče poklical k sebi le ob kakšnih manjših opravilih. Recimo, da sem držal klešče, tlačil seno, pograbil nakošeno travo ali kaj podobnega.

Mama je bila zmeraj nekje v ozadju. Z enim očesom je pazila name, čeprav me ni crkljala.