Ljubezen je našel v Bohinju

Roel Stiens, osemindvajsetletni Belgijec, je ob Bohinjskem jezeru iskal kotiček, kjer bi lahko v miru posedel, a je kaj hitro ugotovil, da ni sam. Malce stran je sedela Tjaša Dobravec, dekle, ki je s svojo plesno zgodbo ob drogu osvojila publiko in žirijo v zadnjem šovu Slovenija ima talent – osvojila pa je tudi Roelovo srce.

Če se pošalimo, Roelu ne manjka več veliko in bo »dobil bohinjski potni list«, saj preživi večino časa v Bohinju oziroma pri Tjaši v Češnjici. V Belgijo se vrača le še na obisk. Prihaja iz kraja Sint-Pieters-Leeuw.

Tjašo je spoznal pred tremi leti, ko je počitnikoval v Bohinju. »Iskal sem mesto ob jezeru, kjer bi ne bilo ljudi, da bi v miru sedel in užival v naravi, in ko sem že mislil, da sem ga našel, me je nekdo ogovoril. Deset metrov stran je sedela Tjaša. Tudi ona je mislila, da bo v miru razmišljala ...« Začela sta se pogovarjati. »Takrat sva bila popolnoma drugačni osebi kot danes. Jaz sem bil v slabi zvezi, ona je iskala odgovore in uravnoteženost v svojem življenju.«

Na začetku sta si samo dopisovala, čez čas pa ugotovila, da ju veže nekaj močnejšega kot le prijateljstvo. Skupaj sta od lanskega junija.

Dela kot novinar

Tjaša želi v Torino, na izobraževanje v cirkuško šolo. Roel jo podpira. »Če se odloči, bom šel z njo.« Ker dela pri projektih in kot novinar za novičarske spletne strani dveh računalniško-spletnih gigantov, ne vidi večje težave – bo pač za računalnikom sedel v Torinu.

Roel poleg materinščine govori še italijansko, francosko, nemško in angleško. Rad ima jezike in jih je študiral; zaključil pa je podiplomski študij komunikacijskega managementa. Tudi z učenjem slovenščine se spogleduje. »Kakšna beseda je podobna nemški, tako da sem in tja celo kaj razumem,« se zasmeji. S Tjašo in drugimi komunicira v angleščini.

Slovenci uporabljajo copate

Njegova srčna izbranka Belgije ne vidi kot deželo, kjer bi lahko živela, ker bi pogrešala sonce, gore in naravo, saj je Belgija bolj ravninska dežela; se je pa zato Roel nad Slovenijo takoj navdušil. Pa tudi Slovenci so mu všeč. »Najbolj zanimivo je, da ste v bistvu topli, vendar tega ne izražate z objemi in poljubi, kot to na primer počnejo Italijani in Španci. Za prvi pozdrav sežete nekomu v roko. Še Belgijci se objamemo, poljubimo na lica, tako da sem se moral na to kar navaditi. Slovenci najprej dajete vtis, kot da na stvari gledate zelo z distance, ste zadržani, a to ni res. Ko enkrat začnete komunicirati, se izkaže, da ste prijazni, topli. Potem kar hitro povabite domov, ponudite gostu copate, na mizo postavite hrano in pijačo. Aja, da moraš, preden vstopiš v hišo, sezuti čevlje in si nadeti copate, tega pri nas tudi ne poznamo ...«

Njegova strast je tek

Pred šestimi leti se je Roelu življenje obrnilo na glavo. Kot potnik je bil udeležen v hudi prometni nesreči, kjer je izgubil dobrega prijatelja. Pred nesrečo je bil član močne belgijske tekaške ekipe. Po nesreči pa je potreboval kar nekaj časa, da je okreval. Vse to je sedaj preteklost, vrača se v tekaške vode. »Vedno sem bil tekač in še vedno sem,« pripoveduje. Tek je namreč njegova strast. Predvsem ga zanima tek na dolge razdalje. Zato se je v Sloveniji tudi intenzivno lotil iskanja ekipe, kjer bi lahko treniral, vendar je takoj ugotovil, da ne bo enostavno, ker tovrstno treniranje tu ni tako razvito kot v Belgiji. Našel je ekipo v Ljubljani, morda pa bo enkrat v prihodnosti sam imel tudi šolo za tekače. Bo še videl, pravi.

»Tek je moj način življenja,« še enkrat poudari in nežno pogleda Tjašo, ki mu pogled vrne. Ni treba veliko in velikih besed; vesta, da sta izbrala eden drugega.