Dodal je še Zoisovo nagrado

Prof. dr. Marko Noč je specialist kardiologije, vaskularne medicine in intenzivne medicine. Je predstojnik Kliničnega oddelka (KO) za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Je prejemnik letošnje najvišje državne Zoisove nagrade za vrhunske znanstvene dosežke na področju intenzivne interne medicine. Živi v Ljubljani, a gorenjskemu »državljanstvu« se ne odreče.

Naj vas vprašam najprej po vaših gorenjskih koreninah.

»Moj pokojni oče je bil iz Zabreznice, medtem ko mami izhaja iz jeseniške družine Mencinger. Brat Avgust je bil dolga leta zdravnik internist v jeseniški bolnišnici, brat Jože pa je znan ekonomist. Osnovno šolo sem obiskoval v Radovljici, gimnazijo na Jesenicah. Za medicino me je navdušil stric Avgust, mislim, da že v vrtcu, in nikoli nisem razmišljal o čem drugem. Ne vem, kaj bi storil, če ne bi bil sprejet na medicinsko fakulteto.«

Imeli ste priložnost uspeti tudi v smučanju.

»Že kot otrok sem treniral alpsko smučanje in v drugem letniku gimnazije sem se uvrstil v jugoslovansko reprezentanco v smuku, ki se je pripravljala na nastop na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984. Poškodba kolena v četrtem letniku gimnazije na smuku v Innsbrucku mi je onemogočila nadaljevanje kariere, obenem pa rešila tudi dilemo, ali naj smučam ali začnem študij medicine. Oboje naenkrat ne bi bilo možno.«

Letos ste prejeli Zoisovo nagrado, najvišjo državno nagrado za dosežke na področju znanstvenoraziskovalne in razvojne dejavnosti. O čem ste razmišljali ob podelitvi?

»Vsaka nagrada pomeni priznanje za opravljeno delo. Rad bi pa poudaril, da je vse, kar sem dosegel, plod timskega dela, zato je ta nagrada priznanje tudi za moje sedanje in nekdanje sodelavce. Zahvaliti se moram svojim mentorjem, predvsem pokojnemu prof. Matiji Horvatu, in žal tudi pokojnemu ameriškemu mentorju prof. Maxu Harryju Weilu, pri katerem sem raziskovalno delal med letoma 1991 in 1993 v Chicagu. Kasneje sem delal še v Palm Springsu in Los Angelesu, tako da sem skupaj v ZDA prebil več kot štiri leta. Vsa ta leta in tudi še danes pa je moj mentor ''na daljavo'' prof. dr. Bojan Čerček, Slovenec, ki je uspel v elitni bolnišnici Cedars-Sinai Medical Center v Los Angelesu.«

Nazadnje ste bili dlje časa v Ameriki v letih 1999–2000, ko ste bili Fulbrightov štipendist v bolnišnici Cedars-Sinai Medical Center v Los Angelesu, kjer ste tudi opravili specializacijo iz intervencijske kardiologije. Vas ni mikalo, da bi ostali?

»Za mladega zdravnika, ki želi akademsko kariero na univerzitetni kliniki, je dodatno izobraževanje na priznanih institucijah v tujini nujno. Občasno me je mikalo, da bi sprejel kako ponujeno priložnost in ostal v ZDA, a ni mi žal, da sem se vrnil v Slovenijo. Pretehtalo je, da mojemu dekletu, zdaj soprogi Aniti, ameriški način življenja ni bil prav nič všeč.«

Je naše zdravstvo primerljivo s tujim?

»Na določenih področjih je naša medicina zagotovo vrhunska, a to je povezano bolj z entuziazmom posameznikov kot s tem, da bi sistem to spodbujal in nagrajeval.«

Največ se ukvarjate z obravnavo kritično bolnih srčnih bolnikov.

»... poleg tega pa delam tudi interventne kardiološke posege tako pri teh bolnikih kot tudi bolnikih, ki niso neposredno življenjsko ogroženi. Na našem intenzivnem oddelku imamo 14 postelj, ena soba pa je od poletja zaradi pomanjkanja medicinskih sester zaprta. Zelo hud problem je ob navalu bolnikov tako kot preteklo noč. Na leto sicer sprejmemo okoli 1100 bolnikov, ki so neposredno življenjsko ogroženi, in to iz vse Slovenije, saj določene posege izvajamo samo v UKC Ljubljana. Štejejo minute, pravilne odločitve v določenem trenutku in tehnično brezhiben poseg.«

Na koncu leta analizirate, kako uspešni ste bili pri lastnih posegih?

»Pogledam število posegov, kakšne so bile komplikacije, in če je to razmerje dobro, sem zadovoljen. To je neke vrste samokontrola. Če se enkrat to razmerje začne neugodno spreminjati, je verjetno čas, da človek razmisli o spremembi kariere in se loti česa manj psihofizično zahtevnega. Smo pa tudi zdravniki samo ljudje, in kljub temu da poskušamo v določenem trenutku narediti tisto, za kar mislimo, da je najboljše, se lahko po prespani noči izkaže, da odločitev ni bila pravilna.«

Pred več kot dvajsetimi leti ste začeli spreminjati takratne poglede na srčno oživljanje in potrdili takrat nezaslišano hipotezo, da umetno dihanje usta na usta med osnovnim oživljanjem ni potrebno.

»To je bilo v času mojega raziskovalnega dela pri prof. Maxu Harryju Weilu v Chicagu. Na enem izmed raziskovalnih sestankov je postavil hipotezo, da umetno dihanje med osnovnim oživljanjem zaradi srčnega zastoja ni potrebno in me izzval, da opravim raziskave na živalskih modelih. To je bila tudi moja doktorska naloga, v kateri sem dokazal, da je imel moj učitelj prav. Rezultat je bil za tiste čase herezija, a skupaj z raziskovalno skupino iz Arizone, ki je neodvisno od nas prišla do istih zaključkov, smo prebili led. Trajalo je več kot dvajset let, da so naši eksperimentalni rezultati prišli v klinično prakso. Danes so temeljni postopki oživljanja za laike poenostavljeni in omejeni le na takojšen telefonski klic ekipi za nujno medicinsko pomoč (112), stiskanje prsnega koša brez prekinitev in uporabo avtomatskega zunanjega defibrilatorja (AED), če je ta na voljo.«

Bili ste tudi prvi pobudnik za namestitev javno dostopnih defibrilatorjev za laike v Sloveniji.

»Pred več kot desetimi leti me je direktor Krke Jože Colarič vprašal, kako bi z določeno količino denarja v obliki donacije, ne spomnim se več, koliko, najbolj koristil slovenskim bolnikom. Rekel sem, da bi začel postavljati mrežo zunanjih defibrilatorjev (AED) za laike, in Krka jih je kupila prvih dvajset. Ključen pri tem projektu je bil moj žal pokojni sodelavec dr. Tom Ploj, ki je opravil tudi prve tečaje za laike. Žal državi v vsem tem času ni uspelo programa urediti in tako imamo v Sloveniji danes verjetno več kot štiristo AED-jev, nad katerim pa ni centralnega nadzora in spremljanja rezultatov.«

Na katere dosežke ste še ponosni?

»S kolegi v UKC Ljubljana smo bili eni prvih na svetu, ki smo razvili mrežo za interventno kardiološko zdravljenje akutnega srčnega infarkta, kar je pomembno zmanjšalo smrtnost bolnikov. Nato smo razvili še metode za zdravljenje srčnega zastoja s takojšnjo koronarno intervencijo in podhlajevanjem. V zadnjih letih pa smo uvedli izventelesni krvni obtok, s katerim lahko pomagamo bolnikom s popolno odpovedjo pljuč in srca. Poleg tega je še veliko drugih raziskovalnih in kliničnih dosežkov.«

Bili ste član strokovne komisije za skupno javno naročanje žilnih opornic. Odkrili ste, da so dobavitelji v Sloveniji ponujali cene, ki so bile tri- do štirikrat višje kot cene za enake žilne opornice npr. na Švedskem. Kako se je končala ta zgodba?

»Gre za usklajeno delo treh ljudi, dr. Blaža Mravljeta, poslanke Jelke Godec in moje malenkosti. Od leta 2014 smo uspeli cene koronarnih stentov znižati iz okoli tisoč na manj kot dvesto evrov, ne da bi s tem zmanjšali njihovo kvaliteto. Samo v UKC smo tako na letni ravni prihranili dva milijona evrov. Žal gre za popolnoma osamljen primer, saj pri drugih materialih in aparaturah ni bilo storjenega prav veliko. Imam občutek, da gre kot za preboj pri Kobaridu na soški fronti, ko je šlo za izjemen podvig, ki pa žal ni spremenil dejstva, da je Avstro-Ogrska izgubila vojno. Ni ustreznega sistemskega mehanizma, in po mojem mnenju si ga vladajoča politika niti ne želi, ki bi zagotavljal Sloveniji normalne cene, kot so npr. v Skandinaviji. Tam so kljub tri- do štirikrat višjemu bruto letnemu dohodku na prebivalca, cene dva- do trikrat nižje kot pri nas. Narobe svet, če se milo izrazim, saj mi je mehanizem dokaj dobro znan. Na ta način izginja denar za razvoj stroke, za nove aparature in za reševanje marsikje nemogočih prostorskih razmer v bolnišnicah. Samo poglejte našo intenzivno enoto, kjer se je čas ustavil leta 1974.«

Ste vedeli, v kaj se podajate?

»Kje pa, ko smo odkrivali tančico pod navidezno transparentnostjo javnih razpisov, sem bil šokiran. Gre pa za povsem enake mehanizme kot pri TEŠ 6. In z drastičnim znižanjem cen koronarnih stentov je prišlo tudi maščevanje. Zahrbtno, anonimno, podlo, tako kot delajo slabiči brez hrbtenice. Pri moji ''obrambi'' ste ključno vlogo odigrali in jo še vedno igrate mediji, ki o vsem zelo objektivno poročate. Brez vas bi me nasprotniki zmleli.«

Imate kakšno zaobljubo za leto, ki prihaja?

»Vsako leto si rečem: manj dela in več prostega časa. A te zaobljube mi gredo zelo slabo. Kar pa imam prostega časa, ga najraje preživim z ženo Anito in hčerko Naomi, ki izvrstno igra violino, tako da sem na ta način spoznal tudi klasično glasbo. Njeni nastopi me vedno razvedrijo in sprostijo.«