Kavernam nadel novo preobleko

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / torek, 30. oktober 2018 / 09:03

V magistrski nalogi o neznani in nezaščiteni kulturni dediščini je arhitekt Aleš Kacin iz Žirov predstavil zamisli za ponovno oživitev zdaj večinoma propadajočih objektov vojašnic, ki so jih zgradili ob nekdanji rapalski meji.

Ob stoletnici konca prve svetovne vojne se v Žireh spominjajo tudi novih meja, ki jih je prinesla mirovna pogodba, podpisana v Rapallu 12. novembra 1920, po kateri so kar tretjino slovenskega etničnega ozemlja dodelili Italiji. Žiri so takrat postale obmejno mesto, ujeto med dva velika obrambna sistema, Rupnikovo linijo in italijanski alpski zid. Ta meja je po Kacinovih besedah pustila veliko infrastrukture. Italija se je namreč v letih od 1920 do 1940 ob novonastali meji lotila gradnje utrdbenega sistema. Vojašnice oziroma kaverne, kot jim pravijo, so bile namenjene italijanskim obmejnim stražarjem GAF – guardia alla frontier in so bile po besedah Aleša Kacina zgrajene zelo kakovostno, ponašajo se tudi s številnimi zanimivimi arhitekturnimi detajli. »Danes vojašnice večinoma samevajo ali služijo občasni rabi lokalnih prebivalcev. A gre za dediščino, ki jo velja ohraniti za prihodnost,« je poudaril Kacin, ki v njih vidi gospodarski, turistični in kulturni potencial.

Zapuščina rapalske meje je že od otroštva burila njegovo domišljijo, je priznal Kacin, saj so bili v okolici številni bunkerji, okrog katerih so se igrali. »Ko sem začel razmišljati o temi za magistrsko nalogo, sem prišel do sklepa, da naše lokalno okolje potrebuje več arhitekturnega premisleka, in tako sem začel raziskovati kaverne v okolici.« Odkril je dvajset nekdanjih vojašnic, pri čemer je imel kar nekaj težav, saj objekti niso zarisani v državnih geodetskih načrtih, prav tako je nejasen njihov status. Idejne zasnove je naredil le za štiri od teh objektov. Zanimiva se mu je zdela manjša kaverna na Breznici, ki je tudi najlepše ohranjena, in sto metrov dolg objekt na Vrsniku, poleg tega pa še dva sosednja objekta, ker je preverjal tudi možnost povezav med njimi. »Rešitve sem sicer iskal za vsakega posebej in tako predvidel tudi različne namembnosti,« je pojasnil Kacin in dodal, da bi bilo ne glede na to, kaj bi se odvijalo v njih, smiselno poiskati nekakšen celovit pristop pri urejanju teh objektov. V najmanjšem objektu na Breznici si je tako zamislil neke vrste planinsko postojanko in obenem galerijo kot »podružnico« Muzeja Žiri, v kateri bi postavili stalno zbirko o rapalski meji. »Ideja je, da bi v kaverni vzpostavili prvotno stanje in bi tako predstavljala simulacijo, kako so živeli italijanski vojaki.« V sosednjem objektu na Breznici bi po njegovem predlogu lahko uredili moderen počitniški dom. Za najdaljši tovrstni objekt na Vrsniku je že lastnica zemljišča imela idejo, da bi v njem uredili konjušnico, sam pa si ga je zamislil kot neke vrste »socialni center« oziroma »kmetijo dela«. V njem bi zaposlitev lahko dobile težje zaposljive družbene skupine. »Najbolj zapleteno rešitev pa sem predvidel za kaverno na Mrzlem vrhu, kjer bi objekt še dogradili. Tako bi nastal neke vrste športni center po vzoru centra na Pokljuki.«

Za uresničitev njegovih idej bi bilo treba po Kacinovih besedah povezati širšo skupnost, pri čemer bi denar za to lahko iskali tudi prek evropskih razpisov, sploh glede na to, da je letos evropsko leto kulturne dediščine. »Moj cilj je bil, da objekte popišemo in jim dodelimo status, zdaj pa jih bi bilo treba zaščititi pred nadaljnjim propadanjem. Pri tem bi se lahko povezalo tudi več občin.« Ne zdi se mu potrebno, da bi pri morebitni obnovi objektov sledili ravno njegovim zamislim. »Bistvo je, da se ti objekti ohranijo in bi jih uredili vsaj do te mere, da bi si jih bilo mogoče ogledati tudi od znotraj,« je še poudaril Kacin.