Ah, ta moč v moških bradah

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 28. oktober 2018 / 09:52

Prejšnji teden so na Loškem odru premierno uprizorili komedijo Jeana-Baptista Poquelina - Moliera Šola za žene v režiji Matije Milčinskega. Igra v verzih za današnji čas.

Škofja Loka – Na Loškem odru se po nekaj letih spet vračajo k stari dobri klasiki, Molierovi komediji Šola za žene, ki pa v zadnjem letu, dveh spet dobiva aktualnost. V Molierovi igri bi z nekaj povezovalnega duha lahko celo našli kakšne poganjke na temo gibanja Me too (Jaz tudi), ki se je lani razvilo v ZDA in se nezadržno širi predvsem po zahodnem svetu. Da je bil Moliere s Šolo za žene feminist, bi v zastavljeni smeri celo lahko naprej razmišljali. Zakaj? Če se moški zagleda v otroški obraz štiriletnega dekletca in jo zaupa v vzgojo samostanu, kjer naj jo ohranijo »čim bolj neumno«, da jo bo lahko poročil, ko bo stara dvajset let, je to za današnji čas precej nenavadno početje. Seveda se možaku ta nakana ni posrečila, saj si je njegova varovanka raje izbrala drugega, svojim letom enakega. Na koncu se zgodba sicer zaplete, saj nesojenega ljubimca ljubkega dekleta po zahtevi očeta skorajda odnese k drugi, a kaj, ko vmes poseže dotlej zakrito sorodstvo, ki na koncu poskrbi, da je vse lepo in prav. Kako prav, boste seveda videli v predstavi.

Ta se pravzaprav začne že na vratih v gledališče, ko obiskovalce prvi del gledališkega ansambla prepričuje, da je predstava zanič, da tako ali tako ni kaj videti, pri okencu z vstopnicami v napad preide še drugi del prepričevalcev in pred garderobo še tretji – da ni kaj videti v predstavi, naj se raje obrnemo in gremo domov. To namreč sodi k predstavi. Ob prvi izvedbi so jo menda kritiki raztrgali, zato naj bi z besedami kritikov vsakič naslednjič obiskovalce odganjali iz gledališča. Matija Milčinski se je pokazal v polni režiserski formi. Igra je seveda komična, a hkrati poučna. Izjemno delo je tudi tokrat opravil lektor za govor Ludvik Kaluža, saj so osrednji liki v predstavi tokratno zgodbo pripovedovali v verzu. Igralci so se tokrat premešali, na veliki oder so stopili mladi, svoje vloge so dobili vsi legendarni igralci, predvsem pa je bil glavni dobitek razdelitev vlog. Nosilno vlogo Arnolfa je še enkrat znova prevzel Bojan Trampuš, njegovo nesojeno nevesto Agnezo pa je na odru prepričljivo podoživela mlada Henrika Peternel. Če se za prvega zdi, da je – vajen iz Scapinovih zvijač pred leti – tudi tokrat verze z lahkoto stresal iz rokava, je druga kljub mladosti dokazala, da tudi ona zmore. Prav tako je bil v naivnosti slepe zaljubljenosti suveren mladi Jan Bertoncelj, ki letos praznuje 15 let odrskega ustvarjanja in postaja zanesljiv del »članske ekipe«.

V drugi plan – v komedijskem smislu pa sta vsekakor prednjačila Matej Čujovič in Jasna Koron (gostja iz Gledališča Toneta Čufarja). Od srca smo se jima nasmejali ob njunem kidanju snega, bebavi podložnosti gospodarju, že sami pojavnosti in gegih, ki sta jih izvajala na odru. Prav tako so svoje delo dobro opravili Blaž Vehar, Matjaž Eržen, Jure Simonič, Gašper Murn in Juša Berce. To je ekipa Loškega odra, ki ne popušča. Nasprotno, vsako leto v ekipo povabijo koga od »mladincev«, hkrati pa se nosilci igre predstavljajo včasih v bolj včasih v manj zahtevnih vlogah, včasih v resnih drugič v komičnih likih.

Naj k celoti prestave dodamo še kostumografijo in scenografijo, s katero je predstavo ne podložila, ampak nadgradila Tatjana Oblak Milčinski. Na Loškem odru je preprosto vse na svojem mestu.