Mali slovenski plesni čudež

Besedilo: Darja Ovsenik
Kategorija: Zanimivosti / torek, 23. februar 2010 / 06:00

Tako majhna deželica pod Alpami in toliko plesalcev!

Pa ne le dobrih tekmovalcev v športnih plesnih disciplinah in umetniških ustvarjalcev, ampak tudi ljudi, ki se plesno izobražujejo na tečajih, seminarjih in delavnicah pri nas in po svetu. Če prištejemo še vse družabne plesne dogodke, folklorne skupine in maturante, ki se vsako leto po vsej Sloveniji zavrtijo na največji četvorki na svetu, lahko rečemo, da smo pravi mali plesni čudež.

Prvih začetkov družabnega plesa v Sloveniji se spomni še marsikdo, ki se je plesnih korakov učil pri očetu slovenske plesne šole Adolfu Jenku. Gospa, ki se je pridružila plesnemu tečaju na Gorenjskem glasu, nam je zaupala, da se je v Ljubljani v Jenkovi šoli redno zbiralo po več kot sto mladih, željnih plesa. V zanosu je pripovedovala, da se je tam vnela tudi marsikatera iskra ljubezni (pa ne le do plesa) in da je imel gospod Jenko navado plesalce in plesalke postrojiti v dve vrsti in za vsak ples zaklicati: »Dame volijo!« Vsak drugi ples so imeli priložnost izbirati plesalci, tako da so plesalke vsak ples plesale z drugim plesalcem, ki pa jih, zanimivo, nikoli ni primanjkovalo.

V Sloveniji se je družabni ples začel razvijati že nekoliko prej. Meta Zagorc piše, da so ljubljanski meščani že na prehodu v 20. stoletje usvajali korake na plesnih vajah, ki so potekale od poletja do pusta, medtem ko od pepelnične srede do velike noči plesov zaradi posta ni bilo. Plesali so na glasbo manjšega orkestra ali pianista, včasih je igral tudi gramofon. Najbolj znan učitelj Giulio Morterra je že leta 1902 Ljubljančane poučeval plesa pri Maliču (nekdanji Kino Komuna), v Kazini in Narodnem domu. Začetnik organiziranega družabnega plesa pri nas Vaclav Vlček je leta 1918 v Ljubljani ustanovil baletno šolo, nato pa je na prigovarjanje meščanov, da za dobro vzgojo potrebujejo tudi znanje plesa, začel poučevati tudi družabne plese. Zanimanje za vaje je raslo, zato je odprl prvo privatno plesno šolo za učitelje družabnega plesa, kjer se je učil tudi mojster Jenko. Tako se je že leta 1927 odvilo prvo plesno tekmovanje Dravske banovine, na katerem smo sodelovali tudi Slovenci.

Po drugi svetovni vojni je ples nekoliko zamrl, ker je prihajal z zahoda in je veljal za ideološko neprimernega. Plesalce so ozmerjali s »frakarji«, Jenkovo šolo pa so leta 1945 zato tudi zaprli. Ples kljub vsemu ni zamrl, ampak so ga navdušeni plesalci spretno skrivali znotraj dobro razvitih in priljubljenih folklornih društev, kjer so delovale tudi sekcije za športni ples. Za nadaljnji razvoj plesa je kasneje začela skrbeti Plesna zveza Slovenije, ki aktivno deluje še danes, organizira plesna tekmovanja in nudi izobraževanja za plesne učitelje. Da je ples razvit in da Slovenci radi plešemo, potrdi tudi statistika: V letu 2009 je bilo registriranih 3134 plesnih tekmovalcev, v projektu Slovenija pleše pa se je po oceni Plesne zveze udejstvovalo okrog 45 tisoč plesalcev. Če prištejemo še vse, ki delujejo v okviru plesnih šol, klubov, društev in športnih centrov, ki nudijo rekreacijo s plesom, pa oznaka, da na sončni strani Alp leži prava mala plesna dežela, ni iz trte izvita, kajne?