Številni pohodniki na tromeji

Tradicionalnega Srečanja na Tromeji so se udeležili pohodniki s slovenske, italijanske in avstrijske strani. Med obiskovalci tako domačini kot tudi številni pohodniki in turisti.

Rateče – Kot da bi se narava želela oddolžiti za lanski dež, ki je odplaknil tradicionalno septembrsko Srečanje na Tromeji, je letošnje idilično zgodnjejesensko vreme poskrbelo, da so se na 1500 metrov visoko Peč nad Ratečami že vse od zgodnjih jutranjih ur vile kolone pohodnikov z vseh treh strani: italijanske, avstrijske in slovenske, rateške.

»Ta kraj je vedno predstavljal stičišče narodov na tem območju. Dobro se še spomnim časov, ko so na avstrijski strani prodajali kavo, na italijanski riž, mi pa smo vse to kupovali in prek meje nosili v Slovenijo. Takrat so bila srečanja na Tromeji posebna na drugačen način; zdaj pa je bistvo tega območja združevanje in povezovanje združenega turistično in kulturno. Sožitje med tremi narodi, posebej med tremi občinami, pa je seveda kot vedno odlično. Upam, da nam v prihodnje uspe še kakšen večji skupni mednarodni projekt, morda na področju infrastrukture.«

Organizatorji, Turistično društvo Rateče, so bili letos upravičeno zelo zadovoljni z obiskom; ocenjujejo, da se je na Srečanju na Tromeji zbralo kar okoli pet tisoč pohodnikov. »Gre za edinstven prostor v Evropi, kjer se stikajo tri narodnosti, tri jezikovne skupine: slovanska, romanska in germanska. Fizičnih meja med nami ni več, tudi organizatorji smo zelo povezani med seboj. Občutek, da si lahko v nekaj sekundah v treh državah, pa je izjemen,« je povedal predsednik turističnega društva Rateče Primož Oman.

In obiskovalci? Mladi Davor Mrvič iz Mojstrane je za pot iz Rateč do vrha Peči potreboval borih 47 minut. Prišel je zato, ker mu je všeč razgled, občutek, da je v treh državah naenkrat, in ljudje, ki so prijazni in dobre volje. Matjaž Podlipnik je bil na srečanju že mnogokrat. Vleče ga druženje, pa tudi sam 1508 metrov visoki hrib, ki mu, kot pravi, sicer pravimo Tromeja, a to v resnici ni. »Tudi na drugi strani živijo Slovenci, čeprav jih ni več veliko: v Rožu, Podjuni in Ziljski dolini. Zelo vesel sem, da se je naredil takšen čudovit dan. Pripeljal sem tudi sina Aljaža, da mu pokažem čudovit razgled na kraje, kjer so živeli naši predniki.« Aljaž je dodal: »Pot se mi je zdela kratka, šel sem prostovoljno, najbolj so mi všeč italijanski makroni. Nisem prvič in bom še prišel.«