Moskva, drugačna

Zadnjič sem skušal na kratko popisati, kako sem doživel Moskvo leta 1971. To pot pa nekaj o mojih prvih vtisih v tem mestu 41 let pozneje. Skoraj vse je drugače. Že način prihoda. Prvič sem pripotoval na klasični ruski način, z vlakom, v tistem njihovem velikem spalnem vagonu. To pot smo prileteli, na Šeremetjevo, od tam pa s taksijem najboljše vrste v 30 km oddaljeno središče mesta. V njem so seveda še vedno vse tiste najbolj značilne stavbe iz njegove zgodovine, od Kremlja do Stalinovih »sedmih sestra«. A vzdušje je drugačno; poplava reklamnih napisov, obilje najboljših tujih avtomobilov, med katerimi je komaj kak ruski, nevarno hitenje … Vse to in še marsikaj priča o dejstvu, da je tudi v nekdanji svetovni prestolnici komunizma prevladal kapitalizem in to v tako grobi in vsiljivi obliki, da se rdečemu nostalgiku kar stoži po elementih starih časov, vsaj nekaterih.

Tisto, kar povezuje nove in stare čase, je ruska imperialnost. Kljub vsem zablodam in tragedijam je to res velik narod, ne le zaradi dejstva, da živi v največji državi na svetu, tudi obnaša se tako - zmagoslavno. Njegov največji praznik je Dan zmage, Den pabedi, ki ga slavijo 9. maja, pripravljajo pa se že nekaj tednov pred tem. Zmaga v drugi svetovni vojni je največji dosežek te velike nacije, katere zgodovina je zdaj spet povezana v eno veliko zgodbo, ki se ne začne z oktobrsko revolucijo, temveč sega od začetkov v Kijevski Rusiji prek tistih groznih moskovskih carjev in imperialne carske Rusije do sovjetskega imperija in poskusa njegove ponovne vzpostavitve v prizadevanjih aktualne Ruske federacije. Tu in v tem kontekstu šele dojameš, kakšen žlahten, a kljub temu le skromen drobiž smo Slovenci s svojo ljubo republiko.

Ruska znanka nas je pohvalila, da smo za svoj obisk izbrali najboljši čas. Zadnja aprilska in prve majske dni smo imeli izjemno prijazno vreme, prišli smo v času, ko se tu zaradi bližine največjega praznika veliko dogaja, v Moskvi pa je manj gneče, saj so si mnogi vzeli dopust in odšli na podeželje, na svoje dače ali v kraje, od koder izvirajo. Rdeči trg je že ves ta čas zaprt in najstrožje zavarovan, tam se na zmagovalni dan zgodi tista velika parada. Tako tudi obisk Lenina v njegovem mavzoleju ni mogoč; pa ga tudi ne pogrešam, saj sem se mu poklonil že 1971, ko sem bil še njegov častilec; zdaj ga priznavam kot veliko zgodovinsko osebnost, tako kot Tita, častim pa ne več. A da ne bo pomote: po mojem Stalin in Tito nista »ista« kot Hitler; od njega ju loči dejstvo, da sta ga kot zmagovalna negativca premagala in se ravno z zmago uvrstila na pozitivno stran zgodovine, s katere so premagani negativci za vekomaj izbrisani.

Sicer pa nas vse to v Moskvi le malo zanima. Mi smo tu kot turisti. Mesto intenzivno raziskujemo, ne le njegove vidne in nevidne, zgodovinske in aktualne, snovne in duhovne posebnosti. Med snovnimi smo to pot posvetili razmeroma veliko pozornosti spoznavanju ruske kulinarike, med duhovnimi pa ruski veri in cerkvam, ki doživljajo očitno renesanso. Oboje je prišlo še bolj do izraza, ko smo se iz ene od prestolnic globalnega kapitalizma podali na dvodnevni izlet v Jaroslav na Volgo, nazaj grede pa smo se ustavili v Rostovu in Sergijevem Posadu. To so kultni kraji stare Rusije, tu je ta še zmeraj zaznavna. In ta »prava« Rusija mi je veliko bolj pri srcu kot vse tisto, kar poznam od doma, tu pa se je zgodilo še bolj na veliko: kraja in razprodaja nekdanjega družbenega premoženja, tajkuni in oligarhi, ponižani in obubožani delavci … To obžalujemo, Rusijo pa spoznavamo tudi v bolj žlahtnih razsežnostih.