Zgodbe muzejskih predmetov: Družba mrtvemu ali korist bogatim?

Besedilo: Dr. Verena Vidrih Perko
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. maj 2012 / 06:00

Konec 50. let je pri izkopu gradbene jame blizu Brezij prišla na dan keramična svetilka s podobo leva, merjasca in psa. Najdena je bila v žganem rimskodobnem grobu izpred okoli 1900 let.

Tovrstnim svetilkam pravimo oljenke, ker so svetile na olivno olje. V naše kraje so jih prinesli Rimljani pred skoraj dva tisoč leti, ko so priključili ozemlje današnje Slovenije rimskemu imperiju. Oljenke so bile izdelane iz brona, dragocenejše tudi iz srebra, tiste cenejše, vsakomur dostopne, pa so bile narejene iz žgane gline. Izdelovali so jih v številnih lončarskih delavnicah v Italiji in jih na tisoče izvažali po vsem imperiju. Izdelane so bile v kalupih in na njih so bila upodobljena grško-rimska božanstva, gladiatorske igre in druge, na videz povsem nevtralne podobe, kot so v našem primeru lev, merjasec in pes.

Pa poglejmo, zakaj naj bi spremljale te tri živali mrtvega v onstranstvo? Vse tri so spremljevalke rimskih bogov. Lev se druži z mogočno Veliko materjo in je varuh umrlih duš, merjasec je ob boku božanskemu Adonisu, pes pa spremlja Apolona in Artemido in je v temačnem svetu umrlih tudi zvest sopotnik duše. Upodobljene živali so vzete iz grško-rimskega sveta in so skupaj z oljenko znamenje novega načina življenja, ki so ga k tukajšnjim prebivalcem silom in milom zanesli Rimljani.

Zakaj so bile oljenke tako priljubljene, da so v nekaj desetletjih rimske nadvlade našle prostor na slehernem kotičku imperija? Gotovo zaradi njihove praktičnosti in varnosti v primerjavi s svečami in baklami. Toda svetili bi si lahko tudi s katerim drugim, cenejšim oljem ali lojem, ki pa pri izgorevanju močno zaudarja in se dimi. Oljčno olje sprošča pri gorenju prijeten vonj in oljka je veljala v Sredozemlju za sveto drevo. Toda oljčno olje je bilo drago in morali so ga uvažati iz Istre, Italije, Španije in severne Afrike.

Rimska država, ki jo je vodila peščica premožnih veleposestnikov, je močno podpirala rabo oljčnega olja. Subvencionirala je prevoze in skrbela, da sta uradništvo in vojska bila vedno dobro oskrbovana z žitom, oljem in vinom. Raba oljčnega olja v prehrani, medicini, tehniki je šla v milijone litrov, od tega levji delež za razsvetljavo. Olje je preprosto sodilo k rimski omiki in enako raba svetilk, na katerih so bile upodobljene podobe propagande rimskega cesarstva. Od prodaje olja so imeli namreč posebej veliko koristi veleposestniki z razsežnimi oljčnimi nasadi v Italiji in drugod. Tedanji vodilni politiki. Razumljivo je, da so z vsemi možnimi in sredstvi širili in podpirali rimski način življenja - in s tem rast svojih dobičkov, tudi s tako neznatnimi predmeti, kot so na videz popolnoma nepomembne keramične svetilke. Zato lahko upravičeno govorimo o rimski dobi kot o času najzgodnejše globalizacije.