Tržiške stare zaljubljene

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. maj 2012 / 06:00

Tržiški muzej je izdal zbirko izbranih poskočnic, tako imenovanih zaljubljenih pesmi, ki so tematsko in krajevno pogojene. Pesmi je izbrala in uredila žal že pokojna prof. Vida Primožič Dežman, pričujoča zbirka je namenjena spominu njeni srčnosti in predanosti svojemu kraju, lastnim koreninam ...

V Tržiškem muzeju so pred nedavnim izdali lično oblikovano knjižico Tržiške stare zaljubljene. »Ljubezenske ljudske pesmi, zbrane v knjigi prof. Vide Primožič Dežman, so mi znova pokazale izjemno duhovno bogastvo tovrstne ljudske kulture, zato se mi je založništvo knjige zdela obveza, dolg in zahvala žal prezgodaj umrli avtorici (1945 - 2007),« je povedala višja kustosinja in nekdanja direktorica Tržiškega muzeja Melanija Primožič. Prav z njeno pomočjo je knjiga prof. Vide Primožič Dežman prišla med ljudi, v butičnih petdesetih izvodih. Nekaj dileme je bilo, ali raje dati naslov knjigi Okrogle zaljubljene, o katerem je razmišljala tudi Dežmanova, nazadnje je prevladalo Tržiške stare zaljubljene. Torej s poudarkom na tržiških, saj so ljubezenski verzi nastali ali bili zapisani v Tržiču in okolici sredi 19. stoletja.

Iz besedil pesmi veje kmečko - trško okolje, ki odslikava razmere na Gorenjskem, tudi v Tržiču, pa naj gre za verze znanega avtorja ali neznanega ustvarjalca. Največ pesmi v zbirki je zapisal Sebastijan Žepič (1829-1883) iz Gozda. Bogat prispevek predstavlja izbor »okroglih« Vojteha Kurnika (1826-1886), znanega tržiškega pesnika, Žepičevega sodobnika. V zbirki je še zapis ljubezenskih stihov Simona Zupana, tudi Marice Justin, zbirko pa zaključi zanimiv primer štajeriša, ki ga je podpisal nekaj časa v Tržiču živeči urar Ignacij Vouk. Teksti v zbirki Tržiške stare zaljubljene ohranjajo leksiko originalno zapisanih verzov, saj kot taki ponujajo vzdušje časa in prostora, kjer so nastali ali bili zapisani. Vsa verzna besedila v knjigi - 95 jih je - so štirivrstične ljubezenske poskočnice, okrogle pesmi, sprva izključno namenjene petju. »Kot je dejala avtorica, bi verjetno pesem v polnosti zaživela, če bi bila peta, kljub temu pa ne smemo podcenjevati dela nadarjenega verzifikatorja, ki je moral biti po avtoričinih besedah prav ob poskočnicah hudo spreten, da je v štirih stihih zgostil pomembno miselno sporočilo,« je poudarila Melanija Primožič in dodala: »Čeprav so pesmi le zapisane, nam ohranjajo občutja naših prednikov in so zato dokument časa, vrednota, ki je spoštovanja vredna.«

Kot je v spremni besedi zapisal izr. prof. dr. Marko Terseglav, ne smemo spregledati, da je zbirka tudi prijetno in zabavno berilo, ki je prav zaradi tega presegla lokalno okolje, čeprav so pesmi trdno zasidrane v njem. Fante v poskočnicah zaznamujejo optimizem, čutnost, lahko tudi neodgovornost. Pesmi dekliških občutij so drugačne, pa tudi manj številne. Tržiško dekle išče ljubega že pri štirinajstih (Tržiška dekleta). Rade imajo gospode, a jih ni, da bi jim delali druščino, kmetov pa ne marajo (Tržiška dekleta). Pa vendar dekle kmečkega rodu ceni korenjaka, pridnega fanta, ki zna kmetovati (Moj fant zna orati), pa čvrstega Gorenjca ter zavednega Slovenca (Moj ljubček je resen) …

Oblikovanje knjižice in prelom je izdelala akademska kiparka Andrejka Čufer iz Vrbe. Umetniške upodobitve je naslikal tržiški likovni umetnik Brane Povalej, v originalu gre za olja na platnu v različnih formatih. Tako prof. Vida Primožič Dežman kot Brane Povalej sta bila člana znane slovenske skupine 77, prav letos mineva petintrideset let od nastanka skupine. »Manifest skupine, ki definira umetnost kot oživljanje življenjske resničnosti in močno presega dimenzijo lokalnega okolja in časa, v katerem je nastal, je v zapisani obliki Svetle zarje prav tako delo prof. Vide Primožič Dežman. Letos smo želeli zaznamovati pomembno obletnico ustvarjalnega dela posameznih članov skupine 77, ki so aktivno sooblikovali slovenski kulturni prostor. Žal je s spremembo koncepta muzejsko galerijskega dela v Tržiškem muzeju ta ideja ugasnila. Prezentacija njihove ustvarjalnosti bo tako zunaj domače lokalne skupnosti,« je še dejala Melanija Primožič.

Prof. Vida Primožič Dežman je izšla iz meščansko obrtniške družine v Tržiču. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1966 najprej diplomirala na prvi stopnji iz slovenskega jezika s književnostjo in srbohrvaškega jezika s književnostjo, nekaj let kasneje je diplomirala še na drugi stopnji pri prof. Borisu Paternuju, na temo partizanske lirike. Vse svoje življenje je službovala v kraju, ki ga je imela neizmerno rada. V Tržiču. Poučevala je slovenski in srbohrvaški jezik, najprej na Osnovni šoli heroja Bračiča v Tržiču, kasneje, do svoje upokojitve v letu 2004 pa slovenski jezik na Osnovni šoli Bistrica (nekdanja OŠ heroja Bračiča Tržič). Je avtorica več del z naslovi: Pripovedka o zakleti grajski hčeri, Tržiška ljudska, Izdala OŠ Bistrica, 2000; Tržiške zmajske, Tržiški muzej, 2001; Tržič v Napoleonovih časih, Tržiški muzej, 2003; O petelinu in zmaju, Slovenska knjiga, 2004. Za knjigo Tržiške zmajske je leta 2002 prejela srebrno Kurnikovo plaketo.

Če dekle hoč pravo

Od pajka, hej fantje,

se mormo učit,

kako on v mreže

zna muhe lovit!

Tržiška dekleta

pač daleč slove,

okol štirnajstga leta

že fante love.

Tržiška dekleta

pa niso za kmeta,

gospoda pa ni,

da b ležal pri njih.

Županova hčerka

je lahko brhka,

če sonce pripeka,

pa šiva doma.

Dekleta bohinjske

so rože planinske,

al zanje ni vsak,

kdor ni korenjak.

Bohinjska dekleta

po Kranjskem slove,

ker s kravo teleta

za doto dobe.

Bohinjke in Blejke

so ravne ko jelke,

so zdrave ko hren,

rudeče ko dren.

Zakaj nam cvetlice

v planin tak diše?

Zato k njim meglice

srca ne tiše.

Je toča pobila

vse ravno polje,

lih tam je pustila

k je moje dekle.

Gorenjske dekleta

so rožice sveta,

prijaznih očes

kot zvezde nebes.

Ko ajde jesenske

so dečve gorenjske,

ko mleko in kri

jim lice žari.

Dolenjke le kaplja

od trte živi,

po vodi koj kašlja,

medli in slabi.

Na sredi Ljubljane

so dečve bolne,

ko zid so blede,

le na zofah sede.

Dolinskega fanta

se lahko spozna,

če ne žvižga, ne poje,

pa s coklam rožla.

Saj vem, čigav si:

enga bajtarja sin,

iz tiste vasi,

k majo koče brez lin!

En mehir ima zlatov,

en pehar petic:

pa je nočem zato,

ki je grbastih lic.

Da ti si devica,

se bahaš, lažnica.

Al nimaš koles,

krog tvojih očes?

Ne hodi na Savo,

na Dravo tud ne,

če dečvo hoč pravo,

na Zilo pojde.